Turkish honey
Ta komadek, ta najbolj sladek, poskočen, seksi komadek je najboljše dopolnilo jutranjemu čaju ali kavi. Kot bi ti nekdo zmršil lase in podpihnil pete in te porinil v mehko seno in prižgal najbolj nežno sonce. Dabest!
Ljudje in kanalizacija se bojda razraščamo po enakih zakonih...
Ta komadek, ta najbolj sladek, poskočen, seksi komadek je najboljše dopolnilo jutranjemu čaju ali kavi. Kot bi ti nekdo zmršil lase in podpihnil pete in te porinil v mehko seno in prižgal najbolj nežno sonce. Dabest!
Še nekaj dni pa bo luna poblisnila v vsej svoji okroglosti. V Biku bo, bojda in to, bojda, pomeni, da bodo dnevi težki, kot svinec. V horoskopu se jim je danes zapisalo, da nas, tehtnice, čakajo živahni čustveni premiki. Če je živahno to, kar doživljam danes, potem bi raje pristala na morbidnem. Intenzivnosti luninih men nisem nasedala vse do letošnjega marca. Pa potlej aprila. Majski izračun pa je skorajda kolosalen. Ne vem, ali je kriva voda v meni ali je to zgolj čas ženske kozmogonije. Že tretji mesec zapored slutim, da se bom skozi lunino obredje nanovo sestavila, teden zatem pa se razpustila v več manjših oblik, ki se bodo vpletle v nov cikel.
Ne. Tistih dni ne bo nikoli več.
"Ne maram gumbov in majhnih okroglih reči," mi prizna prejšnjikrat ob kavi ter se ob tem ljubko namuzne in zahihita. Zadnje čase pogosto zahaja v NUK, dokončuje seminarsko nalogo, se mi zdi. Morda ima novo obveznost, njenim dejavnostim komaj sledim. Pred časom se je lotila štiridesetdnevnega posta, ne kadi cigaret in spije malo manj alkohola. Skoraj vsako jutro pleševa. Skoraj vsak teden obišče več gledaliških predstav, a jih niti ne omeni. Več kot polovico dni v tednu posveča nastajajoči gledališki igri. Ne mara publicistike in žurnalizma. Rada ima Pessojevo poezijo, Sylvio Plath in dolgo črno kavo. Redkokdaj je z njo tudi zadovoljna. Velika igralka bo, vendar tega ne ve. Sočutna je in topla. Vsako snidenje prične z vprašanjem "kako si?" in zaključi z objemom ali poljubom. Las si ni ostrigla že zadnje leto in pol, pa so kljub temu sijoči in mehki. Lepi so, zlatorumeni, na sončni svetlobi se celo bleščijo. Doslej sem nenaličeno videla le enkrat in tedaj je bila najlepša. Ima polne, sočne ustnice, njen nasmeh je ena odličnejših krivulj v naravi, njen polnokrven, včasih malce prihuljen in sramežljiv smeh ena odličnejših melodij. Nazadnje sem jo slišala v soboto. Oblači se v črno, sivo, redkeje belo. Obožuje kombinacijo rdeče in modre. Na enem svojih puloverjev ima rdeče-modro zvezdo. Nedavno jo je močno bolelo srce, paralo se je na najbolj rahlo sešitih mestih, sedaj pa ga znova slišim biti. Utripa v samosvojem ritmu, včasih se za hip ustavi, navadno na večer. Kljub temu v bolečini ne vztraja več, izbrala si je svobodo. Izmika se dražljajem, ki bi jo ohromili. In prav ima. Kadar jo popade želja po sladkem, si omisli sojin puding ali belo kavo. Za razliko od mene jo količina mlečne pene ne gane. Po telefonu se ne znava pogovarjati, izrekava zgolj medmete, ona v pristni štajerščini, jaz pa jo hudomušno oponašam. Ima belo kolo, s katerim se vzravnana in vihrava vozi po opravkih. Prejšnji teden je z njim pomotoma zarila v blato in padla. In se temu prisrčno smejala.
Devendra Banhart mi že več kot tri tedne prigovarja, naj se prepustim tistemu, kar raste v meni. Pa ni samo Devendra, so tudi sanje, ki jih sanjam skoraj vsako noč. In so misli, ki me spreletavajo, ko nisem pripravljena. Ta trenutek, recimo. To hrepenenje se prične v trebuhu, malo zaščemi in ščegeta, nato pa se dviguje proti grlu. Tam se navadno tudi ustavi in se raztopi pod težo razuma. Zaustaviti ga je potrebno, še preden postane navada. In, roko na srce, kar dobro mi uspeva.