Mirlitonnades

Ljudje in kanalizacija se bojda razraščamo po enakih zakonih...

ponedeljek, maj 26, 2008

Turkish honey

Ta komadek, ta najbolj sladek, poskočen, seksi komadek je najboljše dopolnilo jutranjemu čaju ali kavi. Kot bi ti nekdo zmršil lase in podpihnil pete in te porinil v mehko seno in prižgal najbolj nežno sonce. Dabest!

nedelja, maj 18, 2008

Mlaj

Še nekaj dni pa bo luna poblisnila v vsej svoji okroglosti. V Biku bo, bojda in to, bojda, pomeni, da bodo dnevi težki, kot svinec. V horoskopu se jim je danes zapisalo, da nas, tehtnice, čakajo živahni čustveni premiki. Če je živahno to, kar doživljam danes, potem bi raje pristala na morbidnem. Intenzivnosti luninih men nisem nasedala vse do letošnjega marca. Pa potlej aprila. Majski izračun pa je skorajda kolosalen. Ne vem, ali je kriva voda v meni ali je to zgolj čas ženske kozmogonije. Že tretji mesec zapored slutim, da se bom skozi lunino obredje nanovo sestavila, teden zatem pa se razpustila v več manjših oblik, ki se bodo vpletle v nov cikel.

Tovrstna metaforična govorica ne vodi nikamor, kajne?

Želim si novih vlog. To, da sem naturščik za kurbo in poslušalko, je znamenje slabega humorja mojega stvarnika. Jutri bi se rada zbudila v ljubljeno žensko. A je, bojda, čakalna vrsta hudo dolga, me, manične, žal stojimo med zadnjimi, nekolikanj pred Angelo Merkel in Viko. Hkrati je v "biti ljubljen" zapredena pasivnost viktorijanskih žena in gospodinj zgodnjih petdesetih let, ki pa se ne poda moji divji, neuravnovešeni naravi. Ne poda se mi, pa vendar hrepenim po njej. Samskost je zabavna in prisrčna in razigrana, a vse prepolna utrujajočih intenc po dvojini. Po dvojini s konkretnim, v času in prostoru obstoječim, imenljivim, otipljivim, toplim in mehkim njim.

Vse skupaj je le slab vic. Kot že tolikokrat poprej.

The Knife: The Silent Shout

nedelja, maj 04, 2008

La Llorona

Ne. Tistih dni ne bo nikoli več.

Izgubljanje na slovenski obali, spanje na divji plaži, jutro na parkirišču. Hej, zakaj se ne bi zapeljali čez mejo, saj je blizu. Pa rečemo ok, se vkrcamo in v razbeljeni pločevini, da ne bi vzbudili sumničenj, preigravamo Abbo. Brez vode, brez hrane. Le kandiran ananas in ena sparjena plastenka tekočine. In kmalu zatem na skalah, vsak s svojo knjigo. Nato pa vsak s svojo opeklino. Smeh, igrivost, radost. Brezvetrje.

Najdihojca. Lepena. Pred tem ali zatem Krn. On s Skrbjo za status, jaz z V srcu dežele. Ne vem, ali sem bila tedaj že zgoraj brez ali ne. On zaljubljen, jaz niti ne. Ne vanj. Pa ni bilo važno. Sprehod do konca doline, da bi prišla do onih štrukljev. Makadamska pot, vroča in ničkaj ravna. Pesem za pesmijo, umišljene in obstoječe. Od nekod privlečeva leseno frulico, brez talenta in občutka loviva njeno piskanje. Sproščenost, lahkotnost. Toplina. V paketu je bilo tudi morje. Zopet en dan za opekline. Ne vem več, kdaj je to bilo. Spomnim se knjige, ki sem jo brala in pripovedi o društvu ljubiteljev Gospodarja prstanov. Kako zelo ga pogrešam. Stimuliral me je na način, na kakršnega me ne more nihče. Kot fant je iz mene izvlekel najslabše, kot prijatelj najboljše. Prijatelja bi nazaj.

John Leafcutter v najinem platenšpilerju in temen gozd. Na zadnjih sedežih jež Mirko, ki ga bova zdaj zdaj spustila na prostost. Nešteto cigaret, nešteto namišljenosti, nešteto modrosti. Začudenost nad tem in onim, obsodba tega in onega. Neverjetna povezanost, bereva si misli, si jemljeva besede z ust. Nikamor se nama ne mudi z življenjem, tukaj sva, da mu riševa okvirje in mu poiščeva smisel.

Vožnja po Istri. Oba spita, voluharja mala. En črn in skuštran, drugi si svetle lase s temnim narastkom vedno počeše na stran. V radiu Swayzak, na armaturi sem in tja udarec z dlanjo. Dajem si ritem, medtem ko vozim po prežgani pokrajini. Skakljam po sedežu. Onadva spita, zamujata sonce, sonce, sonce! Če bi lahko, bi se sklonila preko ročne zavore in ju oba objela. Rada ju imam.

Kam je šlo?

Danes objokujem in žalujem. Yo soy la llorona.

torek, april 29, 2008

Gozd

V drevesu so
majcene čarovnije,
ki gomazijo.
Pripis: Oba haikuja sta nastala pretekli vikend. Oba je podkrepila halucinantnost narave in njenega zvitega otroka - trave. Haha...Lepi dnevi so bili, s prijateljem na ustnicah in ob rami.

Nad mestom

Pod horizontom
razpadajo oblike
in barve sveta.

sobota, april 05, 2008

Govori, spregovori

Pogovarjaj se z menoj o žalosti.
In o samoti.
Če ju izrečeva in naju dolgočasita,
lahko umolkneva.
In se nasmejiva.

Pogovarjaj se z menoj o žalosti.
In o samoti.
Če ju izrečeva in naju dolgočasita,
lahko otrpneva.
In še vedno ne veva, kam.

Zamolči z menoj to žalost.
In to samoto.
Če ju skupaj pozabiva,
lahko zaživiva.
In si prideva naproti.




torek, april 01, 2008

"M." ali "O njej"

"Ne maram gumbov in majhnih okroglih reči," mi prizna prejšnjikrat ob kavi ter se ob tem ljubko namuzne in zahihita. Zadnje čase pogosto zahaja v NUK, dokončuje seminarsko nalogo, se mi zdi. Morda ima novo obveznost, njenim dejavnostim komaj sledim. Pred časom se je lotila štiridesetdnevnega posta, ne kadi cigaret in spije malo manj alkohola. Skoraj vsako jutro pleševa. Skoraj vsak teden obišče več gledaliških predstav, a jih niti ne omeni. Več kot polovico dni v tednu posveča nastajajoči gledališki igri. Ne mara publicistike in žurnalizma. Rada ima Pessojevo poezijo, Sylvio Plath in dolgo črno kavo. Redkokdaj je z njo tudi zadovoljna. Velika igralka bo, vendar tega ne ve. Sočutna je in topla. Vsako snidenje prične z vprašanjem "kako si?" in zaključi z objemom ali poljubom. Las si ni ostrigla že zadnje leto in pol, pa so kljub temu sijoči in mehki. Lepi so, zlatorumeni, na sončni svetlobi se celo bleščijo. Doslej sem nenaličeno videla le enkrat in tedaj je bila najlepša. Ima polne, sočne ustnice, njen nasmeh je ena odličnejših krivulj v naravi, njen polnokrven, včasih malce prihuljen in sramežljiv smeh ena odličnejših melodij. Nazadnje sem jo slišala v soboto. Oblači se v črno, sivo, redkeje belo. Obožuje kombinacijo rdeče in modre. Na enem svojih puloverjev ima rdeče-modro zvezdo. Nedavno jo je močno bolelo srce, paralo se je na najbolj rahlo sešitih mestih, sedaj pa ga znova slišim biti. Utripa v samosvojem ritmu, včasih se za hip ustavi, navadno na večer. Kljub temu v bolečini ne vztraja več, izbrala si je svobodo. Izmika se dražljajem, ki bi jo ohromili. In prav ima. Kadar jo popade želja po sladkem, si omisli sojin puding ali belo kavo. Za razliko od mene jo količina mlečne pene ne gane. Po telefonu se ne znava pogovarjati, izrekava zgolj medmete, ona v pristni štajerščini, jaz pa jo hudomušno oponašam. Ima belo kolo, s katerim se vzravnana in vihrava vozi po opravkih. Prejšnji teden je z njim pomotoma zarila v blato in padla. In se temu prisrčno smejala.

Občutek, s katerim me navdajajo njena divjost, norost, čuječnost, čutnost in način, na kakršnega živi življenje, je magičen. Včasih nama ni treba odpreti ust, da bi druga za drugo vedeli. Njene abecede se šele učim, pa mi kljub temu o njenem počutju in mislih ogromno pove zgolj gesta njenih rok ob pozdravu. Ali pa način, na kakršnega se vsede in zatlači prste v žepe usnjene jakne. In besede, ki jih izbira. Čutim jo. Močneje, kot kogarkoli. Vse na njej in o njej me zanima. Presenečata me strpnost in potrpežljivost, s kakršno ljubi ljudi. Čudim se vsem odtenkom njenega sočutja, ve, da nikogar ne bo mogla v celoti razumeti in si zato ne drzne obsojati. Občudujem to milo, a vseeno eksplozivno bitje, to žensko, katere intuicija je nagla in brez izjeme pravilna.

M., itak veš, kaj hočem reči...

nedelja, marec 23, 2008

...all is full of love...

Devendra Banhart mi že več kot tri tedne prigovarja, naj se prepustim tistemu, kar raste v meni. Pa ni samo Devendra, so tudi sanje, ki jih sanjam skoraj vsako noč. In so misli, ki me spreletavajo, ko nisem pripravljena. Ta trenutek, recimo. To hrepenenje se prične v trebuhu, malo zaščemi in ščegeta, nato pa se dviguje proti grlu. Tam se navadno tudi ustavi in se raztopi pod težo razuma. Zaustaviti ga je potrebno, še preden postane navada. In, roko na srce, kar dobro mi uspeva.
Dokler ne ležem spat. Dokler se ne zbudim. Dokler mi natakar v roke ne porine že šestega kozarčka absinta. Dokler je ne vidim plesati. Dokler si na glavo ne povezne bledo roza kapice, me brez vprašanj potegne za roko in se prihuli k meni. In potem na rami začutim njen nežen, od alkohola upadel obraz, iz katerega stopa črn, čuteč pogled. Samo poljubila bi jo. Z njo opazovala včerajšnje snežinke in kadila cigarete. Ona bi pila močno črno kavo, jaz pa čaj. Govorila bi ji neizrečeno. Najini lasje bi se zapletali v ljubezenskih sunkih. Ritala bi ji v naročju in z Devendrom zategnila njegov "put me in your suitcase, let me help you pack". Pa ne bom. Vse dokler je znova ne objamem. Vse dokler znova ne verjamem.
V grlu se mi zatika tudi on. Ne bi se mi smel. Ne dvomim v to, da lahko ljubiš dva človeka hkrati - podvojena magija, pač. Velika sreča, ki jo bom prešla brez želje. Moja rana se namreč še brazgotini: pa ne tista, ki mi jo je prizadejala poginula ljubezen, temveč tista, ki sem si jo zadala sama. Kljub temu me zapeljuje njegov dotik. Ponudila bi mu svojo kožo, naj se zlije z njo. Borim se z vzgibi, ki nastajajo v mojih čutih in so tako močni, da mi meglijo razsodnost. Ljubila bi ga. Z njim lovila sonce in tekla v dež. Kričala od ugodja. Morda od objestnosti. Plesala na pesku, bosa in prepotena. Pa ne bom. Odločila sem se. Vse dokler ne stisne moje dlani. Vse dokler znova ne verjamem.