Mirlitonnades

Turkish honey

2008-05-26T17:31:00.004+01:00

Ta komadek, ta najbolj sladek, poskočen, seksi komadek je najboljše dopolnilo jutranjemu čaju ali kavi. Kot bi ti nekdo zmršil lase in podpihnil pete in te porinil v mehko seno in prižgal najbolj nežno sonce. Dabest!

Mlaj

2008-05-18T21:50:00.004+01:00

Še nekaj dni pa bo luna poblisnila v vsej svoji okroglosti. V Biku bo, bojda in to, bojda, pomeni, da bodo dnevi težki, kot svinec. V horoskopu se jim je danes zapisalo, da nas, tehtnice, čakajo živahni čustveni premiki. Če je živahno to, kar doživljam danes, potem bi raje pristala na morbidnem. Intenzivnosti luninih men nisem nasedala vse do letošnjega marca. Pa potlej aprila. Majski izračun pa je skorajda kolosalen. Ne vem, ali je kriva voda v meni ali je to zgolj čas ženske kozmogonije. Že tretji mesec zapored slutim, da se bom skozi lunino obredje nanovo sestavila, teden zatem pa se razpustila v več manjših oblik, ki se bodo vpletle v nov cikel.

Tovrstna metaforična govorica ne vodi nikamor, kajne?

Želim si novih vlog. To, da sem naturščik za kurbo in poslušalko, je znamenje slabega humorja mojega stvarnika. Jutri bi se rada zbudila v ljubljeno žensko. A je, bojda, čakalna vrsta hudo dolga, me, manične, žal stojimo med zadnjimi, nekolikanj pred Angelo Merkel in Viko. Hkrati je v "biti ljubljen" zapredena pasivnost viktorijanskih žena in gospodinj zgodnjih petdesetih let, ki pa se ne poda moji divji, neuravnovešeni naravi. Ne poda se mi, pa vendar hrepenim po njej. Samskost je zabavna in prisrčna in razigrana, a vse prepolna utrujajočih intenc po dvojini. Po dvojini s konkretnim, v času in prostoru obstoječim, imenljivim, otipljivim, toplim in mehkim njim.

Vse skupaj je le slab vic. Kot že tolikokrat poprej.

The Knife: The Silent Shout

La Llorona

2008-05-04T21:57:00.002+01:00

Ne. Tistih dni ne bo nikoli več.

Izgubljanje na slovenski obali, spanje na divji plaži, jutro na parkirišču. Hej, zakaj se ne bi zapeljali čez mejo, saj je blizu. Pa rečemo ok, se vkrcamo in v razbeljeni pločevini, da ne bi vzbudili sumničenj, preigravamo Abbo. Brez vode, brez hrane. Le kandiran ananas in ena sparjena plastenka tekočine. In kmalu zatem na skalah, vsak s svojo knjigo. Nato pa vsak s svojo opeklino. Smeh, igrivost, radost. Brezvetrje.

Najdihojca. Lepena. Pred tem ali zatem Krn. On s Skrbjo za status, jaz z V srcu dežele. Ne vem, ali sem bila tedaj že zgoraj brez ali ne. On zaljubljen, jaz niti ne. Ne vanj. Pa ni bilo važno. Sprehod do konca doline, da bi prišla do onih štrukljev. Makadamska pot, vroča in ničkaj ravna. Pesem za pesmijo, umišljene in obstoječe. Od nekod privlečeva leseno frulico, brez talenta in občutka loviva njeno piskanje. Sproščenost, lahkotnost. Toplina. V paketu je bilo tudi morje. Zopet en dan za opekline. Ne vem več, kdaj je to bilo. Spomnim se knjige, ki sem jo brala in pripovedi o društvu ljubiteljev Gospodarja prstanov. Kako zelo ga pogrešam. Stimuliral me je na način, na kakršnega me ne more nihče. Kot fant je iz mene izvlekel najslabše, kot prijatelj najboljše. Prijatelja bi nazaj.

John Leafcutter v najinem platenšpilerju in temen gozd. Na zadnjih sedežih jež Mirko, ki ga bova zdaj zdaj spustila na prostost. Nešteto cigaret, nešteto namišljenosti, nešteto modrosti. Začudenost nad tem in onim, obsodba tega in onega. Neverjetna povezanost, bereva si misli, si jemljeva besede z ust. Nikamor se nama ne mudi z življenjem, tukaj sva, da mu riševa okvirje in mu poiščeva smisel.

Vožnja po Istri. Oba spita, voluharja mala. En črn in skuštran, drugi si svetle lase s temnim narastkom vedno počeše na stran. V radiu Swayzak, na armaturi sem in tja udarec z dlanjo. Dajem si ritem, medtem ko vozim po prežgani pokrajini. Skakljam po sedežu. Onadva spita, zamujata sonce, sonce, sonce! Če bi lahko, bi se sklonila preko ročne zavore in ju oba objela. Rada ju imam.

Kam je šlo?

Danes objokujem in žalujem. Yo soy la llorona.

Gozd

2008-04-29T10:21:00.003+01:00

V drevesu so

majcene čarovnije,

ki gomazijo.

Pripis: Oba haikuja sta nastala pretekli vikend. Oba je podkrepila halucinantnost narave in njenega zvitega otroka - trave. Haha...Lepi dnevi so bili, s prijateljem na ustnicah in ob rami.

Nad mestom

2008-04-29T10:13:00.002+01:00

Pod horizontom

razpadajo oblike

in barve sveta.

Govori, spregovori

2008-04-05T23:02:00.003+01:00

Pogovarjaj se z menoj o žalosti.
In o samoti.
Če ju izrečeva in naju dolgočasita,
lahko umolkneva.
In se nasmejiva.

Pogovarjaj se z menoj o žalosti.
In o samoti.
Če ju izrečeva in naju dolgočasita,
lahko otrpneva.
In še vedno ne veva, kam.

Zamolči z menoj to žalost.
In to samoto.
Če ju skupaj pozabiva,
lahko zaživiva.
In si prideva naproti.

"M." ali "O njej"

2008-04-01T21:41:00.003+01:00

"Ne maram gumbov in majhnih okroglih reči," mi prizna prejšnjikrat ob kavi ter se ob tem ljubko namuzne in zahihita. Zadnje čase pogosto zahaja v NUK, dokončuje seminarsko nalogo, se mi zdi. Morda ima novo obveznost, njenim dejavnostim komaj sledim. Pred časom se je lotila štiridesetdnevnega posta, ne kadi cigaret in spije malo manj alkohola. Skoraj vsako jutro pleševa. Skoraj vsak teden obišče več gledaliških predstav, a jih niti ne omeni. Več kot polovico dni v tednu posveča nastajajoči gledališki igri. Ne mara publicistike in žurnalizma. Rada ima Pessojevo poezijo, Sylvio Plath in dolgo črno kavo. Redkokdaj je z njo tudi zadovoljna. Velika igralka bo, vendar tega ne ve. Sočutna je in topla. Vsako snidenje prične z vprašanjem "kako si?" in zaključi z objemom ali poljubom. Las si ni ostrigla že zadnje leto in pol, pa so kljub temu sijoči in mehki. Lepi so, zlatorumeni, na sončni svetlobi se celo bleščijo. Doslej sem nenaličeno videla le enkrat in tedaj je bila najlepša. Ima polne, sočne ustnice, njen nasmeh je ena odličnejših krivulj v naravi, njen polnokrven, včasih malce prihuljen in sramežljiv smeh ena odličnejših melodij. Nazadnje sem jo slišala v soboto. Oblači se v črno, sivo, redkeje belo. Obožuje kombinacijo rdeče in modre. Na enem svojih puloverjev ima rdeče-modro zvezdo. Nedavno jo je močno bolelo srce, paralo se je na najbolj rahlo sešitih mestih, sedaj pa ga znova slišim biti. Utripa v samosvojem ritmu, včasih se za hip ustavi, navadno na večer. Kljub temu v bolečini ne vztraja več, izbrala si je svobodo. Izmika se dražljajem, ki bi jo ohromili. In prav ima. Kadar jo popade želja po sladkem, si omisli sojin puding ali belo kavo. Za razliko od mene jo količina mlečne pene ne gane. Po telefonu se ne znava pogovarjati, izrekava zgolj medmete, ona v pristni štajerščini, jaz pa jo hudomušno oponašam. Ima belo kolo, s katerim se vzravnana in vihrava vozi po opravkih. Prejšnji teden je z njim pomotoma zarila v blato in padla. In se temu prisrčno smejala.

Občutek, s katerim me navdajajo njena divjost, norost, čuječnost, čutnost in način, na kakršnega živi življenje, je magičen. Včasih nama ni treba odpreti ust, da bi druga za drugo vedeli. Njene abecede se šele učim, pa mi kljub temu o njenem počutju in mislih ogromno pove zgolj gesta njenih rok ob pozdravu. Ali pa način, na kakršnega se vsede in zatlači prste v žepe usnjene jakne. In besede, ki jih izbira. Čutim jo. Močneje, kot kogarkoli. Vse na njej in o njej me zanima. Presenečata me strpnost in potrpežljivost, s kakršno ljubi ljudi. Čudim se vsem odtenkom njenega sočutja, ve, da nikogar ne bo mogla v celoti razumeti in si zato ne drzne obsojati. Občudujem to milo, a vseeno eksplozivno bitje, to žensko, katere intuicija je nagla in brez izjeme pravilna.

M., itak veš, kaj hočem reči...

...all is full of love...

2008-03-23T11:01:00.003+01:00

Devendra Banhart mi že več kot tri tedne prigovarja, naj se prepustim tistemu, kar raste v meni. Pa ni samo Devendra, so tudi sanje, ki jih sanjam skoraj vsako noč. In so misli, ki me spreletavajo, ko nisem pripravljena. Ta trenutek, recimo. To hrepenenje se prične v trebuhu, malo zaščemi in ščegeta, nato pa se dviguje proti grlu. Tam se navadno tudi ustavi in se raztopi pod težo razuma. Zaustaviti ga je potrebno, še preden postane navada. In, roko na srce, kar dobro mi uspeva.
Dokler ne ležem spat. Dokler se ne zbudim. Dokler mi natakar v roke ne porine že šestega kozarčka absinta. Dokler je ne vidim plesati. Dokler si na glavo ne povezne bledo roza kapice, me brez vprašanj potegne za roko in se prihuli k meni. In potem na rami začutim njen nežen, od alkohola upadel obraz, iz katerega stopa črn, čuteč pogled. Samo poljubila bi jo. Z njo opazovala včerajšnje snežinke in kadila cigarete. Ona bi pila močno črno kavo, jaz pa čaj. Govorila bi ji neizrečeno. Najini lasje bi se zapletali v ljubezenskih sunkih. Ritala bi ji v naročju in z Devendrom zategnila njegov "put me in your suitcase, let me help you pack". Pa ne bom. Vse dokler je znova ne objamem. Vse dokler znova ne verjamem.
V grlu se mi zatika tudi on. Ne bi se mi smel. Ne dvomim v to, da lahko ljubiš dva človeka hkrati - podvojena magija, pač. Velika sreča, ki jo bom prešla brez želje. Moja rana se namreč še brazgotini: pa ne tista, ki mi jo je prizadejala poginula ljubezen, temveč tista, ki sem si jo zadala sama. Kljub temu me zapeljuje njegov dotik. Ponudila bi mu svojo kožo, naj se zlije z njo. Borim se z vzgibi, ki nastajajo v mojih čutih in so tako močni, da mi meglijo razsodnost. Ljubila bi ga. Z njim lovila sonce in tekla v dež. Kričala od ugodja. Morda od objestnosti. Plesala na pesku, bosa in prepotena. Pa ne bom. Odločila sem se. Vse dokler ne stisne moje dlani. Vse dokler znova ne verjamem.

Zanje

2008-03-17T22:29:00.003+01:00

PRODIRAM

Vrata sem odrinil vate
Prihajam
Tukaj sem
Da te podprem
Da ne boš več zapuščena
Da ne boš v stiski
Zadrege padajo zdaj kot razvezani trakovi
Moraste sanje, ki so te begale, so mimo
Tu je moja rama
Poziraj z mano
Ob vznožju stopnišča brez konca
Ki te bo poneslo navzgor
In te spolnilo

Pomirjam te
Naplavljam vate jezera miru
Navdajam s srečo otroka tvojih sanj
Naval v krog
Naval palm v podobe nje, ki jo je strah
Naval snega na njeno pobledelost
Naval v njen kamin ... in ogenj vzplamti

PRODIRAM
Tvoje vznesene misli rastejo
Nemočne misli pešajo
Svojo moč sem ti vtisnil v telo ... tvoj obraz izgublja gube in
postaja vse bolj svež
Bolezen ne najde vate več poti
Vročina popušča

Mir obokov
Mir razcvetelih prerij
Mir se vrača vate

V imenu najvišjega števila ti pomagam
Kakor gejzir
Vse breme izpuhteva s tvojih obteženih ramen
In zli obrazi okrog tebe
Strupeni ogleduhi nesreče, nemoči

Te ne gledajo več
Ni jih več

Podvojene so
Skrivnosti, poglobljene črte na dlaneh
Kakor podvodna brazda
Kakor resnobna pesem
Prodiram
Ta pesem te prevzema
Ta pesem te dviguje
To pesem poživljajo potoki
To pesem poji ukročena Niagara
Ta pesem je vsa zate

Ni več klešč
Nobenih mračnih senc
Nobenega strahu
O njem ni več sledu
Ni razloga zanj
Kjer je bilo trpljenje, je bombaž
Kar je bilo razbito, je spet sklenjeno
Kjer je bila okužba, je zdaj sveža kri
Kjer so bili zapahi, je odprto morje
Morje te nosi, ti si polna
Nedotaknjena, kot jajce iz slonove kosti

Umil sem obraz tvoje prihodnosti.
/Henri Michaux/

Camino esta solo mierda, dolor y illusion

2008-02-05T23:00:00.008+01:00

Hudiča, po perilo bo treba, izza hriba prihaja nevihta. Obleči se moram in se izviti iz te hrapave, a tople spalne vreče. No, dajmo. Hop - tole prepoteno majico lahko navlečem nase, dovolj dolga je, da ne rabim hlač. Pa še cigarete vzamem s seboj. Polnočna cigareta vedno prija, vedno je polna spominov. S komajda slišnimi koraki se prebijem skozi romarsko navlako - kaj vse ljudje nosijo s seboj, funkcija lesenih palic mi nikoli ne bo jasna, zagotovo pa je še manj koristen tale topotajoč nordijski par zraven -, oddahnem si šele na pragu. Super, nikogar nisem zbudila, vrhunsko, okretna sem kot Mata Hari. Na razbeljenem zidu nasproti vhodnih vrat je naslonljen fant, ki ga srečujem že od začetka poti. Zvija tobak in opazuje norost, ki jo uprizarja nebo. Bo že počakal, najprej bom pred kataklizmo rešila svojo brisačo in spodnje perilo. Švignem mimo njega in s povešene vrvi panično zvlečem svojo imovino. Bruce Willis bi dejal, da je šlo za las. Sedaj se lahko posvetim črnolasemu neznancu, intriganten je s svojimi očali in divjo brado, skorajda lep v tem puščavskem vetru. Naslonim se na zid, pobrana oblačila stisnem med kolena in si prižgem cigareto. Pogleduje proti meni, njegov pogled začutim na tilniku, na ušesnih mečicah, na vratu in laseh. Četudi molči, slišim tenke besede, ki mu polzijo po sramežljivih ustnicah, prenerodnih, da bi spregovorile. Res smešna situacija. Ne osvajam te, dečko, pogovarjala pa bi se vseeno.
"I love storms," nervozno hrkne. Uspelo mu je.
"Well, me too...especially in the night time."
"Do you have a lot of rainy days back in your country?"
"Slovenia? Well, I'm not sure..it depends."
"You are Slovenian? That's interesting, I've never met a Slovenian girl. What's your name?"
"I'm Anuška. And you are...?"
"Ferran."
"You're Spanish, I guess."
"No, I'm Catalan, from Barcelona...you have a pretty name."
"It's actually not my name, it's a nickname. I'm Ana in fact."
"Oh...well, it's pretty anyway."
"It might be pretty in japanese, it means "beautiful as a flower" there, but it's just a name in slovene."
"With you it's true".
"What is true?"
"You are as beautiful as a flower."
Odkod mu nenaden pogum? Komplimentov pač ne znam sprejemati, niti jih ta trenutek nisem iskala. A vseeno, skromno zahvalo bom pa že zmogla. Kaj vendar slepomišim, moji nečimrnosti prav prija. Z jezika mi zato zdrsne bežen "thanks". Kljub ugodju je bolje, da pogovor usmerim drugam. Kaj naj ga vendar vprašam? Možnosti je nešteto, bojda. S cigareto bo lažje, moj vžigalnik je prazen, zato poprosim za njegovega. Prižiganje v vetru je dober motiv za molk, za premislek. Vžigalnik mi nakloni droben plamen, hlastno vdihnem, se pogreznem še globlje ob zid in z lažnim začudenjem vprašam: "Where are your friends?"
"They stayed behind. I came to Hontanas alone. It's good this way, I needed to be alone after this month."
"Month? How long have you been walking?"
"We started in Paris more than a month ago."
"Paris?! Unbelievable. So you are no beginner, I guess..."
"I'm an addict actually. It's my forth time on the Camino, but my first walk from Paris. We wanted to do something special this year, so we decided to start way up in France. Paris seemed like a good option. It's crowded and dirty though, but the rest of the french route is beautiful. Beautiful and lonely."
"Sounds perfect...this way seems like Camino turistico sometimes, to many people are walking it."
"Eh, it's just the beggining, many will quit...I can predict that."
Samozavestna izjava izkušenega veterana, ni kaj. Španska odrezavost je res zapeljiva, sveža v primerjavi s krmežljavostjo , ki sem je vajena. Pa tudi hrupni so tile Španci, molčijo le, ko spijo, prav tečni znajo biti s svojim smehom in gestami in strastjo. Obenem me navdušuje njihova iskrivost - s svojimi jasnimi obrazi spominjajo na brezhibne igralce iz reklam - in čutnost, vsevprek se objemajo, preden veš, ti v znak nežne dobrodošlice na lica ali usta pritisnejo poljub. Primerek zraven mene bo, kakopak, odrastel v enega izmed njih. Sklepam, da jih ima dvajset in nekaj, njegov šarm je še nekoliko nedoleten. Tišina ga je očitno pričela motiti, ne ve, kam s pogledom, ozira se proti nebu, se sprehodi po strehah hiš, mimo mojih oči, nato krog ponovi in se ustavi na svojem kolenu.
"Why are you walking," se slišim reči. Hkrati se zavem, da bom po inerciji pogovorov kmalu razkrivala tudi svoje vzgibe, prepogosto je pač tako, da na vsak "kako si" odvrnemo z izmuzljivo dvozložnico - drznejšim uspe celo kaj iskrenega - in enakim povratnim vprašanjem. Nadležen mehanizem, nadležna dolžnost!
"I have no specific reasons, I'm walking because...it's easier to understand things through movement," odgovori. Popravi si težek pramen las, ki mu sili na čelo, vzravna hrbet in se nasmehne.
"Do you want to find something here?"
"No, I don't expect to find anything. I'm enjoying the emptiness. It's peaceful and safe."
"Yeah, emptiness...it's true, there's nothing here...Camino esta solo mierda, dolor y illusion...Do you understand that?"
"I think I do...Camino is just shit, pain and illusion?"
"That's right. I've walked this path three times before and haven't found anything. There's nothing, because I'm nothing, I have no role to play. My emotions are all there is...It's confusing. I talked to many people and they all seem to have a goal, a wish, an inner drive, they are here to achieve something, they are seeking for something transcendent...they want to change somehow. Are they blindfolded or strongwilled? I'm not sure..."
Zdaj, ko je v znak vdaje zamahnil z roko in izrekel tisto, o čemer sem premlevala zadnje dni, mi je topleje, nase je prevzel moj cinizem in dvome, no, ni jih prevzel, njegovi so že od vsega začetka, naključje je, da jih deliva, jaz in on, zelenooki mimoidoči. Ima me, da bi se z licem naslonila na njegovo ramo, prav nič čudno bi ne bilo, običajen romarski počitek, intimen, gesta vsega, kar občutiva na enak način in z enako jakostjo. Lahko bi ga celo objela, skoz trenutek bi tako zavela čarovnija: dva človeka, dve drobtinici druga z drugo, tesno skupaj v obratu zaupljivosti; poljubila bi njegovo čelo, tako rada poljubljam ljudi, tiste, ki so mi blizu, da jim pokažem, da naj ostanejo blizu, vendar v zmrzali čutov ne morem. Bližino dosežem s sporočili, poslanimi preko telefona, z vztrajnim, rutiniranim klicanjem, z majhnimi, sčasoma ničvrednimi obredi, čudeži so redki, zgodijo se, ko jih ne načrtujem, torej redko, ker moram v v svojem življenju vse načrtovati. Ta zelenooki romar, ki si je pravkar snel očala in pomel oči, da bi si lažje zvil novo cigareto, je eden teh čudežev, ki se jih bom spominjala z najnežnejšo naklonjenostjo le zato, ker se ne bodo nikoli ponovili.
Ponovi pa se, kar se ponovi zmerom, ko se mi utrnejo tovrstna hrepenenja. Trčim ob spodobnost, vprašam se, kako bi objem ali poljub interpretiral kdo zunanji, kako erotičen bi bil dotik neznančevih prstov, občutek njegove kože, zavem se, da ga preprosto ne morem zgolj objeti. Mehanično zato pograbim po škatlici cigaret in izvlečem novo, naj bo to moj nadomestek. Z otožno neizpolnjenostjo puham dim in se igram s stopalom, drsam po betonu, gor in dol, s prsti na nogi prijemljem kamenčke in jih zlagam na kupček. Moja igra pritegne njegovo pozornost, premike mojih nog spremlja, kot bi šlo za navodila v vojaški strategiji - ti si vkopan sem, Robert in Pero te krijeta, ko bodo sovražniki prišli sem, točno do točke, ki jo kažem, vrzite prvo granato. Hahljaje mi skuštra lase, razposajeni najstnici, kakršno igram. Že nekaj časa molčiva, grmenje je razločnejše, strele čedalje bolj uničevalne, vse naokoli diši po terakoti in grenčici razmočenega betona, vonja se mešata v napoved nečesa usodnega.
"Oh, I hate this smell," pripomnim, "it reminds me of all the rainy days I spend in my car on the way to work."
"Yeah, I know what you mean. But rain, the smell of rain actually, can also bring up nice memories, don't you think?"
"To me rain can be beautiful if it pours through sunbeams...or if I admire it from the inside, through a window."
"Try to remember how you felt when you were in love? What was rain to you then? To me it was a promise of growth, I thought of flowers and green leaves...and, hmm, how should I put it, I'm out of english expressions, sorry." Pogladi si lase, da bi mislim pomagal na plano, tleska s prsti in momlja besede, ki jih ne razumem. Zadrega jezika je ena trdovratnejših, nemalokrat doživimo vzhičenost, ki besede zvrtinči do nerazpoznavnosti, pa žalost, ki jih potisne v nič, ljubezen, ki jo besede le razvrednotijo in skrivnosti, ki jim ne vemo imen. Pripoved je okrutna mati, mačeha, ki zanemarja. In pozablja.
"You must be talking about hope," ga dopolnim, previdno mu ponudim najbolj tenkočutno možnost, tisto, ki bi jo ponudila sebi. Morda je nespametno, da temu nebu, tej prašni zemlji, tem žuljem in miru podtikam upanje, čas je tu zastal, nikamor ne vodi, ne zastrupljata ga jutri, niti sedaj. Ko se izpod okornega klobuka ozrem po bičani, prežarjeno nemi pokrajini, zaslutim premene življenja, rojstvo, rast in smrt, cvetenje in venenje, vse ponovljivo in povratno, vse poljublja začetek in v pozabo skladišči konec. Nič, kar je tu, ne rabi upanja, ne potrebuje skrbi, ki jo upanje poraja, brez spomina se ista zgodba izpisuje v neskončnost. Sredi tega pa jaz in on in milijone drugih ihtimo s svojo slo.
"Yes, exactly!"
Ta vzklik me prebudi iz slutnje venomer nastajajočih trav in gnezd in oblakov, zdrznem se. Preleti naju mala lastovka, živalica, ki je prišla napovedat povodenj. Zdi se, kot da s kroženjem nad zidom izgovarja svarilo, opozorilo, naj se umakneva. Slediva ji s pogledom, molčeča in zamišljena. Ustavi se na razbeljeni kritini hiše na najini desni, iz jagodičja, ki se spleta onstran zidu, se v nebo dvigne jata majhnih, kričavih vrabcev, tudi ti se bojijo melodije predpotopnega sveta. Skozi naelektren in topel zrak zabada veter kot šilo, drevesa udrihajo ob malomarno postavljeno električno napeljavo, sršijo in se sklanjajo, stekleno okrasje na pročeljih hiš se vrti in razpada v drobiž, v katerem odseva utripajoča svetloba skromnih uličnih svetilk in razjarjene, bližajoče se nevihte. Glavo stisnem med kolena, z lasmi objamem tudi stegna, gola in naježena, malo opečena, opraskana in odrgnjena, pa vseeno nežna. Ogrne me s svojo jopico iz flisa. S skrbnim in prisrčnim gibom pregane ovratnik, ko prestrežem njegov dotik, čisto rahlo tipanje vratu, mil poblesk bližine. Jopica diši po moškem, po neznanem moškem, ki to še ni, puhti od potu, čustev in razpoloženj, ki jih je vpila ali poskušala poskriti. Še globlje se zavijem vanjo, on pa se brez pritoževanja, z drhtečimi udi prisloni nazaj ob zid, nekoliko bližje, kot poprej.
"Thank you." Skoraj bi pozabila na to majhno pozornost. Sprejme jo z nasmeškom, trzajočim in sramežljivim, ki strnišče njegove sveže obrite brade pritisne v gubo. Opazuje me, čeprav se trudi mižati, saj le tako lahko odmisli vrtinec vetra, ki naju zajame in nama mrši lase, svetle in črne, dolge in neupogljivo kratke. Sunek odkrije njegovo čelo, pod katerim v barvi najnežnejšega smaragda zasijejo oči. Majhne, a žive in čiste oči, pogled, ki ga ne poznam, ki zame nima zgodovine. Pogled, ki je zgolj skrivnost in obljuba neke drugačne zgodbe. Takšne, ki bi jo začela brati nanovo. Morda bi jo lahko celo nanovo ljubila. Morda bi jo opustila.
Kdove, kje se prične ljubezen? Kot titan se dvigne skupaj s smotrom in nam sledi. Koraka z nami. Ali pa mi sledimo njej. Ker je ogromna, je prevelika, da bi jo zmogli opisati. Nekaj je je v čustvih in občutjih, nekaj v konvencijah, nekaj v toplini, nekaj v strpnosti, nekaj v svobodi, nekaj v bolečini, košček v poželenju, večina v hrepenenju in želji. Nekaj pa sploh ni ljubezen in mi zatrjujemo, da ta delček poznamo.

...se nadaljuje...

KAJ?!

2007-12-26T22:14:00.000+01:00

The End is terrific!
Samuel Beckett (End of Game, nisem pa prepričana)

A bi hodil z menoj? vprašaš samo enkrat, ponovitve bolijo. Konec je lahko krasen le, če se ne zgodi. Konec je nepovraten. Njegov pogled je nepovraten, njegove besede so nepovratne. Njegove oči niso iste, ne gleda me več. Noče mene, hoče ven na svobodo. Naprezam se. Konec je lahko krasen le, če se zgodi vsem.

Za porogljive (delovni naslov)

2007-10-15T20:54:00.000+01:00

Slekel si se, smrtnik,
odvrgel cape svojega otroštva,
Čas odčaral je tkanino,
za sabo pustil vreteno ti uboštva.

In z njim zdaj žalostno trkljaš.

Čemu se trudiš, mrtvec,
naplesti novo krpico vesolja,
ko pa že davno vzete so ti mere
v šivalnicah podpodja.

Razstava

2007-10-15T20:24:00.000+01:00

Na jok mi gre,

skoz mene
kaplja
.
.
.
minevanje.

Sesuvam se,

kot hišica iz kart,

hitro in

nepregledno

Ti verzi posiljujejo,

plaho
dajem

jih na plano.

Brez domišljije

2007-09-11T22:10:00.000+01:00

Daj, da doživim:
Eric Sati in avtobusne šipe, mokre, medle in zaspane.
Daj, da doživim:
Meglico in jezero in črnega psa.
Daj, da doživim:
Vročico in čaj in Saharo.
Daj, da doživim:
Vetrnice na obodu in prežgano pšenico.

Naj pade klapa.

Daj, izberi mi soundtrack.

Catwalk

2007-07-26T14:17:00.000+01:00

Misel je vozel

na praznični obleki,

večno moderen.

Turkiz

2007-07-26T12:22:00.000+01:00

Sprva bleda dežela

z aritmijo dežja.

Melanholije niz.

In trenutek...

V oknih turkiz,

kot opal pisano nebo,

na rumeno-zelenih tratah

ti in moje telo.

Kako aktivno sodelovati v vibracijah vesolja?

2007-07-16T21:54:00.000+01:00

Naslov je zavajajoč, na vprašanje, ki ga zastavlja, lahko odgovorim zgolj z veliko mero distance, morda cinizma, ko pa ta čepka popustita, ostanejo podobe.

Za posnetek se zahvaljujem prijateljici. Gre za travnik sredi živahnih gozdičev, kjer smo lovile sapo, vsaka na svoj način.

Bye, bye, cheri

2007-03-13T16:27:00.000+01:00

Še štirikrat po sedalu podrgnem, še štirikrat v Samsungov računalnik geslo vtipkam, še štirikrat kupim čaj za 1 euro, še štirikrat namizno lučko prižgem, še štirikrat si predrago malico kupim, še štirikrat iste obraze preletim, še štirikrat se zakolnem, še štirikrat v formular svoje ime zapišem, še štiri dni vržem na Trubarjevo, pa naj se vozijo čeznje tujci in tujke, še štirikrat svojo jakno na obešalnik obesim, še štirikrat arogantnega vratarja srečam...še štirikrat, samo še štirikrat.

Počutim se, kot bi kislo jabolko končno vrgla na kompost.

Adijo delo, adijo sodelavke, adijo zasliševanja, adijo dolgčas, adijo, adijo, adijo, adijo naevoščljivost, adijo usklajevanje, adijo žrtvovanje, adijo bedaki, adijo stene zelene, adijo bele police, adijo, fakerji, F-A-K-E-R-J-I

Piano, pianissimo

2007-01-16T14:23:00.000+01:00

Objem postane varen,
ko je nevarno
biti pri drugem spodvit.

Poklon

2007-01-15T12:31:00.000+01:00

Glasba kot vezenina,

nežna in lepa,
moje čute oblači.

podpičje; navdahnili nikhil banerjee, jack rose ter eteričen zvok sitarja.

Namesto čika haiku...

2007-01-12T11:39:00.000+01:00

haiku 1

vozel norosti okoli
mojega vratu
zateguje, tesen je

haiku 2

ceno samote plačaš,
ko zarubijo
tvoj posluh in solze

Apoteoza

2007-01-05T11:33:00.000+01:00

Zatilje se napne, vzdigne glavo, očišče je v vicah, lebdi nad opno, ki ljudi pritiska na tla. Vse smrtno gomazi spodaj, vse smrtno je v tunelu in se odbija od njegovih sten. Te stene pa se nikamor ne iztekajo, nikjer se ne končajo, še najmanj pa se končajo z lučjo! In ona to ve. Med stenami najde nišo in skoznjo izstopi. Onstran - luč! Purgatorium so nekoč poimenovali ta prisojni prostor, od svetlobe skoraj prosojen prostor, ko ga prečkaš te pozlati milina. In veste, milina molči, zato molči tudi ona. Tu bo dovršila svoje telo. Glave ji ni treba vzdigovati višje, sedaj oči sprejemajo, kar vidijo. Vidijo nič, a tu ji ga ni potrebno brzdati, z njim lahko počne, kar hoče, lahko ga oblikuje. Vendar le, če molči.
Zažene se v lahkokril chasse, njeno bistvo šiva radost in radost sešije nasmeh. Njena hrbtenica se kot z ogrlice strgani biseri sesuje v grand plie, dvigne se in zadiha skozi arabesque-plie-tendu, attitude-attitude, pleše. Kot da je obsedena z nogo nariše rond, se povzpne na releve, pogleda proti vratom izza katerih prihaja ta rezka svetloba. Pade na tla. Vzame tla in iz njih iztiska esenco. Svoje telo izprazni robov in ostrine, njeno telo je le še ovinek vetra, njena medenica je vodena, pretaka jo na levo in na desno, pretoči jo čez sebe, sedaj že zaprtih oči. Pretoči se v počep, da bi vstala, pa ne vstane, demoni jo potisnejo v jete, skoči. Komaj je še prisotna njena zgodovina, njeno ime, njeni starši, prvo razočaranje in prva ljubezen, v njeni zavesti je zapredeno leglo brezimnih oblik, nobenega spomina, silhuete - bodisi teles bodisi likov bodisi besed, tega ne ve -, po obodu žareče, znotraj votle; njena duša kosi z demoni lepote, odložila je pribor smotra.
Roke izproži proti onim vratom, radost jo vrtinči kot tolmun, pleše, pleše s pogledom proti vratom, s pogledom navzgor, tišina se spridi v hrup, hrup se organizira v glasbo, njuni bistvi se z enako hitrostjo valita proti onim vratom, za seboj puščata - ona kosme preteklosti, glasba kosme reda, razpadata, razpadeta, za onimi vrati ju svetloba ponastavi, združi ju v eno obliko, v dvoedinost.
In odslej glasba dovaja občutje, plesalka zanjo izbira govorico. Skupaj sta pripoved.

Med vnebovzetjem pa vse diši kot opij.

Wir sind Lockvogel, baby!

2007-01-04T09:22:00.000+01:00

ja, bejbi, lovače smo! ja, bejbi, najraje ugajamo! Elfriede, ti pa ugajaš meni. tvoj patološki srd, s katerim jedkaš vse lepo, vse dobro in vse vredno.

ja, Schatzi, du bist einmalig!

Mein liebster Lockvogel

Aspirin

2007-01-03T14:23:00.000+01:00

šiht se kar ne konča, blodim, zatorej glavobol slabim s prebiranjem popisa ljubezni, ki je nastal avgusta lansko leto, sodi v sklop impresij, združenih pod naslovom Migrene spoznavajočih, je edini vtis, ki ni vzklil iz blata.

O ljubezni govoriš, kot da je nebeško telo, daj, pridi sem, povohaj me, potipaj me, poljubi me, topla sem, tudi ti si topel, tvoj dotik me draži, draž, draž, draž, čar, ritem, ritem, utrip najinih src, pospešeno, kako ljubko, kako filmsko, na skali sediva, če bi imel kljukast nos, bi lahko bil Belmondo, jaz pa tvoja Ana, pa nisva, precej običajna sva, kajne, tudi izjemna sva drug drugemu, rešila sva se nasadov misli in teorije, gugava se v sladkem, kaj bi to lahko bilo, v sladkem trajanju, zavpiješ, vstaneš, zacepetaš, kot cepetajo otroci, ki trgajo ovojni papir darilnih škatel, misliva, da čutiva enako, čutiva, da čutiva enako, zapleteno je to, o ljubezni ne govoriva nikoli več, samo spogledava se in si izmenjava nežnosti, vedno potuješ po mojih trepalnicah, najbolj intimno med intimnim, miluješ najmanjši del mojega telesa, jaz obožujem tvoje lase, prečkam jih s prsti, celo dlanjo, zgolj z blazinicami, oba uživava, ti, ki si prepuščen mojim vzgibom in jaz, ki me vzgibi zapolnjujejo, malo se pogovarjava, udobna je najina tišina, je prostrana žareča krajina, najina tišina je Prekmurje polno buč, je Toskana polna sončnic, skorajda brez anomalij, anomalije so najino hihitanje, pomirjene besede, pomirjeni vtisi, pomirjene pripovedi, nič baroka, nič nabreklosti, no, malo pa že, to je vendar hlepenje, a kar ti povem, ti povem, ne da bi predrla tišino, temveč da bi jo potlej lahko znova vzpostavila, da bi jo podaljšala, da bi tudi ti dal tišini možnost, mir in celovitost, tak ritem je živahnejši od metronoma, ta ritem je igriv in prisrčen, niti cigarete ne potrebujem, vse faze so izpolnjene, pozabila sem Freuda in onega norca, ki piše o zapitežih in ono zagrenjenko in samotarko, vstanem s pričakovanjem, v pričakovanju, celo moje sanje nekaj pričakujejo od mene, pričakovanje, pričakovanje, čakanje tebe, pretapljanje vate, pretapljanje vame, a naenkrat, naenkrat te ni, spet potrebujem cigareto, spet mečkam čas in ga mečem v televizor, da polzi na preprogo, spet se utrne nuja po obližih, po čepih, ki bi zamašili praznino, narava ni več magična, nič presunljivega na njej, šel si, ne, nisi šel, prah si in v prah se povrneš, tudi najina ljubezen se je dvignila iz saj, minevanje, minevanje, to ne potrebuje epiloga, poznamo vzroke, le iskreni bodimo.

Love's Secret Domain (volume 2)

2007-01-03T10:19:00.000+01:00

potreba, da bi izrekla neizrekljivo in ubesedila to, kar ne sestoji iz besed, je nekoliko moteča in odtod povod za naslednje vrstice. kako naj zastavim pripoved, oris, če želite, tega, kar je mezelo skozi zveriženo zavest, zavest, ki samo sebe misli skozi podobe, privide, skozi gibe, skozi snov, ki s tostranstvom nima presečišča, nima njegovih oblik in namenov, njegove vsebine, edina izrekljiva sestavina te snovi je njena kemična sestava, torej njen vzrok, učinek je razlomljen v prostoru in času, vendar ne na način, ki ga usmerja fizika, temveč peklenska zavest, diabolična lepota, skisana, hitro hlapljiva videnja, misli, ki jih misliš v več tokovih, sediš na obrežju teh tokov in jih opazuješ, od njih obseden, a ne zasužnjen, na trnek jih loviš, a pazi, izmuzljive so kot ribe, ne umišljaj si, da jih boš lahko posredoval, v času in prostoru nimajo forme, so da-daaaaa, so ekstrakt tega, kar navadno poveš, vidiš jih, ker imajo barve, čutiš jih, ker se selijo po tvojih udih, kot staroselci prižigajo ogenj v njih. prihuljen tccccc, s katerim potoži v luži utopljena vžigalica - to si na LSDju.

izkušnja je odvisna od izbranega vidika, tako tu, kot tam. pred duševni aparat lahko nastaviš ta ali oni filter in skozenj upravljaš z doživljanjem. tokrat si vidika nisem izbrala, prišel je, ker je moral priti, preko imperativa ljubezni. s fantom sva poplaknila temen papirček in se lotila priprav. prestavljala sva to in ono, prižigala sveče, prisebnost spirala z viskijem. oplazim ga s prsmi. odslej sva neločljiva, ljubiva se, ne da bi sodelovala v samem aktu, ziba naju neko Eno in Edino, primerno imenovano Nič, brez zadržkov bom ta Nič natlačila z vseprežemajočo ljubeznijo, pretakala sva sokove, si izmenjevala vzdihe, krike, skupaj sva bila popolna, bila sva eno telo, ena celica, na zeleni posteljnini sva uprizarjala človeški manko in pravilnost moža in žene, sodiva skupaj, samo ude poglejte, sklopijo se kot namizna sestavljanka, nič več kratkočasna igra, zunaj ognjemet menda, še ena potrditev, občutek telesa je božanski, tako njegovega kot mojega, zatakneva se v trajanju, se spodvijava, gugava, še vedno zibava, on vstopa in izstopa po doslednosti arhetipa, jaz si ga po navodilu arhetipa želim, nagradim ga z vlažnostjo, ga objemam z ustnicami, ker tako je in mora biti, on, moški, s trdnimi ovinki, oblikami, me gleda z očmi, naphanimi s slo, milino, ljubeznijo, fraktalne so te oči, kot je fraktalen prizor, v katerega sva bila povabljena. bila je tudi glasba, nežno natrgan zvok table ali sitarja, sledila sva ji, ji odgovarjala s kipenjem, ki je prekipelo - po njegovih modih in mojem trebuhu -, pa sva razpotegnila najino srečnost v nasmeh. pravilnost najine združitve se je ponavljala v jutro, dokler nista najini telesi v krču omagali, dokler se nisem privila k njegovemu kot rogljiček zvitemu telesu in pustila, da me toplota in mehkoba utrujenosti priženeta do sna.

ljubezni skrito domovanje.

Lou Reed: Heroin

2007-01-03T10:14:00.000+01:00

(melodija je prisesana na moj hipotalamus, besedila se ne spomnim, vem pa, kako goreče je zapeto)

I dont know just where Im going
But Im goin to try for the kingdom if I can
cause it makes me feel like Im a man
When I put a spike into my vein
Then I tell you things arent quite the same

When Im rushing on my run
And I feel just like jesus son
And I guess I just dont know
And I guess that I just dont know

I have made very big decision
Im goin to try to nullify my life
cause when the blood begins to flow
When it shoots up the droppers neck
When Im closing in on death

You cant help me not you guys
All you sweet girls with all your sweet talk
You can all go take a walk
And I guess I just dont know
And I guess I just dont know

I wish that I was born a thousand years ago
I wish that Id sailed the darkened seas
On a great big clipper ship
Going from this land here to that
I put on a sailors suit and cap

Away from the big city
Where a man cannot be free
Of all the evils in this town
And of himself and those around
Oh, and I guess I just dont know
Oh, and I guess I just dont know

Heroin, be the death of me
Heroin, its my wife and its my life
Because a mainer to my vein
Leads to a center in my head
And then Im better off than dead

When the smack begins to flow
Then I really dont care anymore
About all the jim-jims in this town
And everybody putting everybody else down
And all of the politicians makin crazy sounds
All the dead bodies piled up in mounds, yeah

Wow, that heroin is in my blood
And the blood is in my head
Yeah, the gods good as dead
Ooohhh, God that Im not aware
I just dont care
And I guess I just dont know
And I guess I just dont know

ti ontični hakeljci

2006-12-27T00:50:00.000+01:00

sovražim...

....da me tako grdo ignorira fantovo bivše dekle. vedno me je motilo, ker - hej! -, nekam nenavadno je, da me niti ne zazna. razumljivo bi bilo, ako bi ta ignoranca vzniknila sedaj, a kaj ko sem je bila deležna že prej, v času, ne tako daljnem, ko sta bila par. jojmene, niti po-gleda me ne, ko jo srečam in ji pomaham v pozdrav, se odzove le zrak, ko se zvrtinči okoli mojih prstov, nič, popolnoma nič, prasica! res ne vem, kaj mi zameri. danes sedimo v baru, veliko nas je bilo, sedela sem ji nasproti, iz sebe iztisnila najprijaznejši "živjo maja", kar jih zanjo premorem, pa nič, prasica se obrne stran, nato pa se presedem, bolje, da ne vidim njenih povešenih oči....brrr, prasica.

....mrzle sobe.

....se, ko sem ljubosumna. in ne, dragi bralec, ta očitek ni zvezan s prvo vijugo tega sestavka - nisem ljubosumna na bivše dekle svojega fanta.
zadnje čase me to občutje kar pogosto pošastno grabi, čeprav bi lahko prisegla, da s tem razdiralnim elementom nikoli nisem imela veliko opravka, če že, je bilo igrivo ljubosumje, takšno, zaradi katerega lahko povesiš nos, da te partner po njem pogladi in v ta dotik položi vso naklonjenost, nosek se dvigne in pod sabo razgrne nasmešek, vse je mimo. no, sedaj pa je drugače. in toliko talk-show fraz poznam, da vem, kako primerno je reči, da je problem v meni, da mi nekaj diaboličnega najeda samozavest, pa ne bi točno vedela kaj...morda se, dragi bralec, ob kaki pozni nočni uri zopet oglasim pa bova skupaj razrešila težavo...

....morda ne bi smela popiti skodelice kakava. zaspati ne morem....

wetten dass....

2006-12-27T00:40:00.000+01:00

1. sem mlada
2. sem inteligentna
3. sem storilna
4. sem uspešna
5. sem domiselna
6. sem gibčna
7. sem lepa
8. sem duhovita

--------------------

1. sem stara
2. sem neumna
3. sem lena
4. sem neuspešna
5. sem dolgočasna
6. sem okorna
7. sem grda
9. nimam smisla za humor

torej, dragi bralec, kateremu opisu raje verjameš? po fenomenologiji medijske iskrenosti, kot jo je razdelal Boris Groys, bi raje priznal drugo, kajne?

človek je v mediju menda iskren le tedaj, ko prizna svoje napake, ne pa, ko se pohvali z odlikami.

la la la human steps

2006-11-28T11:36:00.000+01:00

balerina v rdečem. tako se je plesalo.

louise lecavalier v solu "jaz je spomin". tako se pleše zdaj.

pravzaprav

2006-11-26T23:38:00.000+01:00

pravzaprav tu nisem hotela razgrinjat sebe, a kaj, ko je tako mamljiva možnost, da ubesedim moment in ga zalučam od sebe, proč, proč v medmrežje, naj ga ne bo več, prosim, te sladke, oh, kaj sladke - kandirane! - bridkosti ne morem presnavljati; oh, zakaj vedno, VEDNO pride? kot da bi zares odločala zima, pa vem, da ni tako, zima jo samo podaljša. začelo se je z majhnim ne smem, z neodločnim ni prihodnosti, seželo se je v hipu, v hipu bo minilo, takih čustev ti ne bo izkazal, ta čas je zgodovina, pa sem se prepričevala, da je kriv samo jezik, da je reči rada te imam, ljubim te! tako zavajajoče zveneče, da bi se hranila zgolj s tem, ne z vsebino, prepričevala sem se v zločinskost jezika, hotela sem, da je samo jezik. pa ni. je občutenje njega. ne poigravam se s praznimi pojmi na r- in ne s praznimi pojmi na l -, z menoj se poigrava on na a- in tisti na č - čas, ki bo pridal ljubezni nekaj spomina, potlej pa jo pustil, naj leži, sirota.
reči rad te imam je prazno. v tem ni nič edinstvenega, v tem se pač ne raztapljava jaz in on gola na postelji, tam tudi ni najinih notranjih živalic, ki brundajo medmete ugodja, ni tistih neštetih čajev, ki jih popijem in imam za izgovor, da mu pokažem hrbet in zaprem interval v tej brezčasnosti pogledov, dotikov, blagrov telesnega vonja in sokov, poljubov, žgečkanja in drgnjenja, sploh ne bi hotela oditi, pa venomer odidem strta, ker vem: nato pride ler in prazen pojem, da ga napolniš, sedaj pa sobivam s tem pojmom, s to zakleto ljubeznijo, pa ji ne dovolim, da se razživi, ne dovolim ji trajanja, da ne bi dolgo minevala. oh, kaj pišem, strah me je, tako zelo strah, naprtila sem si veselje, ki mu ves čas odmerjam čas, tako, da ni več veselje, ves čas bi poslušala njegov rad te imam in cepetala svoj čedalje manj časa imava, pohiti, govori, daj, da se razvije vse, kar se mora razviti, vse lepo, hitro, daj, preden se zaključi in ostaneva nekje na pol poti...tako kot bo napisano ostalo na polovici.

Kako uskladiščiti duha?

2006-11-26T14:21:00.000+01:00

Ezra Pound to stori tako:

PARACELSUS IN EXCELSIS

"Ker nisem več človek, zakaj naj bi
igral človečnost, se oblačil v prhke cunje?
Ljudi poznal sem in može, a nikdar nobeden
ni postal tako svobodno bistvo ali
prvina tako preprosto, kakor sem jaz.
Meglica se vzdiguje iz ogledala in jaz vidim.
Glej! spodaj svet oblik -
nemir, ki viden je postal pod našim mirom,
in mi, ki smo postali brezoblični, se vzdigujemo
nad njim -
prej ljudje, zdaj neotipljivi fluid
ko kipi smo, ki jim okrog visokega podstavka
besni reka in ga poplavlja,
a le v nas prvina je spokojnosti."

Beckett pa tako:
Ločil je med aktualnim in virtualnim v svojem duhu, ne kot obliko in brezoblično željo po obliki, ampak kot med tistim, s čimer je imel tako duhovne kot telesne izkušnje, in tistim, s čimer je imel samo duhovne izkušnje. Tako je bila oblika brce aktualna, oblika božanja pa virtualna.
Duh je čutil, da je njegov aktualni del zgoraj in je jasen, virtualni pa spodaj in izginja v temo, vendar tega ni spravljal v zvezo z etičnim jojojem. Duhovna izkušnja je bila odrezana od telesne, njena merila niso bila merila telesne izkušnje, in če se je del njene vsebine ujemal s telesnim faktom, ni imel ta del nič večje vrednosti. Ni deloval po načelu vrednosti in ga po tem ni bilo mogoče urejati. Bil je narejen iz svetlobe, ki izginja v temo, iz zgoraj in spodaj, ne pa iz dobrega in slabega. Vseboval je oblike z vzporednico v drugem modusu in oblike brez njih, ne pa pravilnih in napačnih oblik. Ni čutil spora med svojo svetlobo in temo, nobene potrebe, da bi njegova svetloba požrla njegovo temo. Potreba je bila taka, da je bil zdaj v svetlobi, zdaj v polovični svetlobi, zdaj v temi. To je bilo vse.

Scheler pa:
"Duhovno bitje torej ni več vezano na nagone in okolni svet, temveč je prosto okolnega sveta in, kot to želimo imenovati, odprto v svet: takšno bitje ima "svet". Takšno bitje je nadalje sposobno centre odpora in reakcij, ki so prvotno dani njemu in v katere je ekstatično vpeta žival, povzdigniti v predmete in pri tem principialno zagrabiti samo takšnost teh predmetov, in to brez omejitve, ki jo skozi vitalni sistem nagonov in vnaprej mu danih čutnih funkcij in organov izkuša ta predmetni svet ali njegove danosti.

Jaz?
jaz pa se spotaknem ob oni zunaj in ne ločim med tem, kar se na moj duh pripenja in, kar moj duh je. vtis mojega duha bi lahko bil lično obrezan nasad besed in zasukanih stavkov, lahko bi bil skladišče jezika, kot je to ta trenutek, lahko bi bil vrvež misli, ki skušajo zapopasti moje početje, občutja, čustva in počutje, lahko bi se gnetlo od črk, ljudje, gnetlo! gnetle bi se reference in funkcije, dejstva in zastranitve, greške, gnetlo bi se teh spoznanj na rezinici mojega duha, a ko se rezinica prevrne in izgubi ves svoj jezik in ves svoj glas, kaj bi od nje ostalo, razen bednega luknjičastega tkiva, postala bi mutava in s tem neznatna. vse, kar sem, je moj glas in moj jezik, kar je moj duh, postane resnično, ko se razpusti v prostoru in času, tako, kot se bo v prostoru in času razpustil ta sestavek in odstopil prostor drugemu, novi maniji, ki jo bom pripravljala v svojem jeziku, s te shizofrene distance se bom na novo ustvarila, samo skozi jezik, jezik, jeeeeezik, morala bi molčati, da bi prenehala čvekati in se naučila govoriti za čas, ne zgolj za za vtis, potlej bi verjetno lahko ustvarila zgodbo, ne pa zgolj mezenja trenutkov, ta prekleti blur, in bi moj duh ne bil tekočina, temveč nekaj prhkega, nekaj, kar bi zdržalo vsaj to, da bi ga prenesel iz A v B, kar bi zdržalo prenos iz danes v jutri, nekaj trajnejšega, meni in drugim razumljivejšega. lahko bi nihal, naj, ampak naj niha tako, da bom vedela, kdaj je zanihal, naj se na vrhu obdrži vsaj toliko, da bom lahko podala mnenje o stvari, morda kdaj izrazila nazor, nato pa se lahko spusti in bom še od tam podala mnenje, de profundis, ter še od tam izrazila nazor...naj, vraga!

čestitam, vas smo izbrali

2006-11-26T01:08:00.000+01:00

hmmm...kako čebele ali mravlje izvolijo svoje matice?
šele danes sem se posvetila tema skupnostima; skupnost mravelj in skupnost čebel.

nič čudnega, da je nemalo filozofov in političnih mislecev svoje ideje političnega telesa izpeljevalo iz zagonetnega ustroja omenjenih družb, eden je celo pesnil (ampak hudiča, ker je njegovo ime zanemarjeno obležalo v kotu mojega spomina). prav res...
tu imamo delavke in imamo trote in imamo matico. zavoljo naključja ali skrbno premišljenega načrta delavke trotov ne zanimajo, ne dvorijo jim in se z njimi ne parijo. med troti in delavkami ni nobene seksualne tenzije, ki bi najedala storilnost in družbeno dobro, haha, kako kočljiv moment. drobne živalice se razporejajo v skupine in gradijo bivališča, prinašajo hrano, si zagotavljajo varnost - pri čemer si v človeških očeh zaradi krmežljavosti človekovih udov varnost zagotovijo že z njihovo številčnostjo, haha, še en moment človeške ranljivosti. združujejo jih sorodni mehanizmi, ravno tako, kot jih od vseh ločuje determinirano delovanje njihove kraljice, ogromne tovarne družbene eudaimonije. in ta kraljica je izvoljena kraljica. navaden, delaven plebs. seveda je tu še matični mleček in enačba je dopolnjena, hopsasa, imajo vladarko, a hudiča, kako so do nje prišli? ker ne znam ponastaviti svojega opazovanja, sem prisiljena v to, da tudi na to komuno, tako kot na vse, projeciram človeške lastnosti...

zato me zanima, kaj odlikuje mravljo, ki je izbrana za matico? kaj so kriteriji? kako se oblikuje družbeni konsenz? kaj je njegova vsebina? kolikšen delež članov družbe, citoyen, sodeluje pri izboru matice? kdo so ti člani? kdo jih je poveril? in kdo je poveril še verigo za njimi? gre za načelo šibka sredina, močno ogrodje ali za načelo močna sredina, šibko ogrodje?

le pomisleki ob državništvu, ki ga igramo ljudje.

m-nus

2006-11-24T10:05:00.000+01:00

vlada - drobnič = olajšanje

to, da si JJ dovolil tako bistroumno (jaja, to je čustveno obarvana beseda) potezo in _______(tu vstavi poljuben pridevnik, žalibog ne najdem nobenega dovolj sočnega, nobenega, ki bi ne potreboval hermenevtične presaditve) drobniča postavil pred skorajda stalinistično bero razrešitev-odstop (ok, stalin bi se poslužil triade razrešitev-odstop-eliminacija), je JJ-a v mojih očeh postavilo v malo manj zadimljeno luč. edino pravilno! če pa bi premaknil še mentaliteto svojih strankarskih hlapcev, bi se v moje srce zapisal kot spoštovanja vreden mož in bi se morebiti udeležila enega izmed SDS pohodov v dolini lepene. tako pa...
minister za delo, družino in socialne zadeve, ki ni niti delaven, niti ni zapopadel bistva družinske celice, ki ni zgolj in samo reprodukcijski, niti ne kaže premišljenosti v zadevah posameznikovih pravic - primer s plačljivostjo splava govori sam zase - ter je krščen s strani tako benigne stranke, kot je NSi, bi lahko samo s posegom kakega deus ex machina na svojem položaju ostal še pol leta. ampak to so seveda jasne in razločne resnice.

danes me je poleg tega najbolj nasmejal zadnji odstavek vodilnega članka v delu. v njem se je zopet omenilo komedijantsko SNS, kakopak. ni je novice, ki prihaja iz vladne palače, ki bi ne bila ovenčana z uvidi pečeta ali jelinčiča. tokrat je jelinčič izjavil, da so v njihovi stranki že pred JJevim ultimatom pripravili delovni osnutek interpelacije proti drobniču, torej je bila njihova ocena (tu aludiram na pečetovo vsenavzočo sintagmo "po naši oceni") stanja stvari bolj ažurna. hmmm...delovanje SNS si lahko zamislimo kot turnir besedičenja, spakovanja in provokacij, njeni člani so neugledni štrci, ki se zarijejo v vsak konflikt, obsijan z medijsko pozornostjo (ki je večinoma pRozorna), po nekem jako zajebanem ključu jim uspeva svoje ideje prikotaliti v vsak konec slovenskega političnega telesa. sprevod replik zaradi replik samih. smešni so. slovenska demokracija pa žalostno razpršena med toliko parlamentarnih strank, kolikor jih je v nemčiji in franciji skupaj. in s tem upada storilnost, strankarskih pentatlonov mrgoli, majhnim strankam pa se uspe šlepati na velike. pha...nadaljno elaboriranje nima smisla...

LOVE'S secret DOMAIN

2006-11-16T11:34:00.000+01:00

otroka, bi rada odkrila kak nov možni svet? tako kot mali princ?
-jaaaaaaaaa, mami.
no, potlej pa tale kartonček pod jeziček pa tole majceno črno smetko po grlu.
-hvala, mami...mami, ta kartonček peče.
mami to ve, ampak potrpita otroka, svet, v katerega gresta je zabaven, lahko se bosta pogovarjala z miki miško.
-supr, mami, mami, mami, mami, ma - mi, maaaa - miii, daaa- daaaa...

mamica pa je zadovoljno poplaknila še peto črno smet.

(škriiiip) živjo, Bog. živjo.kaj mi imaš povedati?
-le to, da si grešila.
in?
-poleg tega tudi to, da me tvoji grehi ne motijo, ker tudi tebe ne.
pravičen Bog si.
-vem. boš kadila?
ne, hvala, tu je zrak preredek, da bi mi ugajalo.
-kaj bova zdaj? kaj narediti s trenutkom v katerem sva?
na Zemlji bi se ljudje v tem primeru ljubili....

-ti je všeč wittgenstein?
počasi mi postaja ljub.
-seveda, saj sem ga jaz ustvaril.
ampak on te ni zagovarjal. leibniz te je. in kako strastno...
-vem, ampak takšnih sem se naveličal, všečnejši so mi oni, ki drkajo. malček labilen sem, veš.
na Zemlji bi te hospitalizirali.
-saj sem že hospitaliziran. poglej, tu sem popolnoma sam, nekateri me občudujejo, drugi zaničujejo, nekateri bojijo, nekateri nosijo darove...tudi na cevčice sem priklopljen, glej tu oni kardinal, tam oni škof...tudi zdravilo vsak dan dobim, milijarde molijo, da bi preživel. naveličan sem samote, rad bi padel na Zemljo.
naj te potisnem?
-prosim.( pufffffff )

naredi se jutro 19.6.2006, mamico pa boli glava

Mig, gib, premik...ples

2006-10-18T09:36:00.000+01:00

Iz ne tako zgodnjega otroštva, iz pubertetniških let, mi je v spominu ostala sledeča epizoda Simpsonovih (ja, priznam, bila sem velika oboževalka dotičnih rumenih spačkov, tako velika, da vem, da so Homerjevi lasje pravzaprav inicialke Matta Groeninga - MG -, roditelja Simpsonovih; pomenljivo, kajne): Mr. Burns, zloben, rahitičen možicelj, ves čas poln sumljivih namer, je zbolel. Odpravil se je k zdravniku, ki je v skladu z idiosinkrazijo te serije nekoliko zaostal, vihrav in prav nič strokoven; zdravnik se je tokrat potrudil, mogotcu testiral kri, slino, telesne izločke, lase, ušesno maslo, skratka vse, kar je stari izločil in, kar ga sestavlja. Ko je prejel rezultate testiranj, je Burnsa povabil na srečanje. Razložil mu je, da je diagnoza stanja zelo problematična. Da bi se izognil nepotrebnemu besedičenju, je diagnozo predstavil na skrajno inventiven način - vzel je okvir, iz njega iztrgal sliko ter vanj stlačil goro plišastih živalic tako, da so se zagozdile, zataknile. To nenavadno instalacijo je staremu potisnil pred nos in porekel: "Poglejte, vas napada toliko bakterij, toliko virusov in ostalih nepridipravov, da nihče izmed njih ne more izbruhniti, saj se medsebojno izključujejo."

Tudi v meni se je zagozdilo več obolenj - spojev želja in zmožnosti; počutim se nadmočno in pripravljeno vsaki želji podeliti toliko zaleta, da se utelesi. Implodira. Da zaplešem z njo.

Denar, tehnologija in vneto potrpljenje

2006-09-21T09:41:00.000+01:00

Za danes bi porekla le "V pizdo mater", ker:
1. mi klinci, t.i. delodajalci, niso izplačali bajne polovice denarja.
2. ker so računalničarji podgane, ki glodajo zlatnike, namesto da bi delali. Zaupala sem jim računalnik, prejšnji petek!, včeraj pa sem tisto neumno procesorsko škatlo dobila nazaj. In kaj ugotovim? Da so preklete spake zbrisale vse moje datoteke, vse, kar sem na tem ubogem belem hp-ju kadarkoli sestavila. Bog jim odpusti, kajti jaz jim ne bom. Zahtevam denar in njihov DNA.

Live in Pompeii

2006-09-14T14:42:00.000+01:00

Syd Barrett je pojedel toliko LSDja, da je tla v sobi pobarval rdeče. A le polovico. Ko je korakal po sobi, je za sabo puščal krvave stopinje...

Ansambel Roza Koruze v moji glavi.

O porniču pred porniči

2006-09-14T12:16:00.001+01:00

Najprej težko verjameš, da so se leta 1927 v postelji obnašali tako..khmmm...suvereno. Preseneča tudi dejstvo, da so si drznili svoje prigode v času, ki, roko na srce, verizmu ni bil baš naklonjen, poimenovati Amour de Ballerine. V snopiču teh prigod gre, kakopak, za nekaj skakljajočih nagcev - natančneje tri, dve ženski in enega moškega (ulala, kako svobodomiselno) -, ki še pred Kinseyem občinstvu razgaljajo skrivnosti povprečnega buržuja. Fukajo kot zajci, ane. Pri vsem tem flodranju pa je najbolj nenavaden del ravno konec. Zaključi se, seve, tako kot danes: zoomiran posnetek genitalij, nekaj belega in prelet obrazov udeleženih. K čudaštvu te petminutne neme situacije pa prispeva prav poseben director's cut prizor: igralci se postavijo pred kamero, nekaj migljajo in se objamejo.

Pronicljiv gledalec kaj hitro opazi, da pri igri umanjka pomembna komponenta - igra sama. Moški, ki ga sinhrono obdelujeta dve ženski se ne trudi z erotičnimi grimasami, tudi ženski sta do kamere precej ravnodušni. Nobene pretiranosti, nabuhlosti (ako bi uporabila izraz nabreklosti, bi izpadlo iz konteksta, mar ne), zgolj simpatično drstenje, lulček v zraku, prsi ob ustnicah, temnopolta sobarica, ki se razigrano pridruži, nobenih pokrivljenih nasmehov ali šob, ništa, prijetno igračkanje s predzgodbo, nobenega silikona, pač pa hruškasta telesa, barok, nič, kar bi napeljevalo na sadizem ali ogabo, nobenega direndaja. Rispekt!

VegiBluz

2006-09-13T09:14:00.000+01:00

Včeraj sem šla na kosilo v gostilnico, ki obljublja zdravo sitost in s svojo majhnostjo zagotavlja, da so njeni uslužbenci odposlanci dietetičnih bogov, ki jih ne zanima dobiček, ampak stremijo le k ugodju svojih strank. Je tudi ena tistih gostilnic, ki se jim je zamerilo meso in nasploh vsa mentaliteta grdih, grdih zahodnjakov. Tako medtem ko vase vnašaš že petdeseto sojino jedrce, vate bolšči nek hindujski mojster pranajame alkvaže, v prostoru se bliskajo razna angažirana gesla tipa "Bi pojedel nekaj, kar ima tako lepe oči", nakar ti za veliki crescendo glavno jed prinese presušena joga-mi-je-spremenila-življenje lastnica. Ta prostor je malodane sakralen.

Glavna jed je bila t.i. ciganski golaž, zdriz rdeče barve, v kterem so plavale kuhane kisle kumarice, krompir, nekaj skrivnostnega in famozno sojino meso (res me zanima, kateri cigan bo stopil v prodajalno po tako ekskluzivo). To meso ne nosi po naključju takega imena, kajti:
a) je enakega videza kot svinjsko meso v golažu
b) je podobne teksture kot svinjsko meso v golažu
c) okus je podoben svinjskemu mesu v golažu
Iz teh treh predpostavk lahko preidemo na naslednje tri sklepe:
a) vegeterijanci pogrešajo videz mesa
b) vegeterijanci pogrešajo teksturo mesa
c) vegeterijanci pogrešajo okus mesa
Tem trem pa dodajamo še četrti, pomenljivejši sklep, nekoliko bolj induktivne narave:
d) sojino meso in nasploh mesu podobna nadomestila so tržna iznajdba zahodnjaških proizvajalcevj, namenjena zahodnjaškim vegeterijancem, ki svojega trendi načina življenja še niso dovolj dobro ponotranjili.

Intermezzo: Vsaka jed je vsebovala najmanj 5 zrn soje, kar implicira beljakovinski prebitek, ki v kombinaciji z ogromno količino ogljikovih hidratov povzroči zastoj prebave in presnove (gnitje!) - zares neprijeten občutek v želodcu nekoga, ki se je dve uri kasneje športno udejstvoval.

Več o sprijenosti vegijev v nadaljevanju...

FLANIRANJE

2006-09-12T10:29:00.000+01:00

Zahvaljujem se Baudelairu, da je v svojih Pariških prizorih uporabil izraz, ki je našemu jeziku tuj, a se kljub temu manifestira v korakanju meščanov. Flaneurs so ta zatohla bitja, prav zares. Sprehajajo se, da bi jih videli, da bi svoji okolici ustrezali, ugajali, da bi okolnost s svojim topotanjem zapeljali. Koliko ljudi se z namenom sprehodi čez središče mesta? Koliko jih gre zgolj na kavo, negovat svoje odvisnosti od čikov in pozornosti? Spotoma seveda podpišejo še peticijo proti mučenju živali, kupijo Kralje ulice, ker jim vzvalovi vest, se ozirajo čez rame, čisto diskretno preverjajo odzive, svoje libidinalne rakete usmerjajo zdaj sem, zdaj tja, nagnusni so v svojih poskusih, da bi osebe za sosednjo mizo očarali s svojim govorjenjem. Mar je to sploh govor, kar slišimo v mestih? Ali je zgolj nečimrno spakovanje, polno puhlic in bežnih vtisov življenja? Namesto, da bi ti ljudje, ki posedajo v načičkanih kavarnah, s svojim govorom organizirali svojo realnost, pustijo, da okolnosti določajo njih, njihov govor, njihovo nošo, njihovo vrednost, njih - kolikor so ljudje in ne jesetri. Kdo bi vendar hotel zaščititi tako prazno vrsto, kot je vrsta tehnološko-komunikacijskega kaosa (prosto po prijatelju), ki se obleplja z izgotovljenimi mnenji in skriva nažrtost svojega uma pod vrečko trgovine Loco.