Camino esta solo mierda, dolor y illusion

Hudiča, po perilo bo treba, izza hriba prihaja nevihta. Obleči se moram in se izviti iz te hrapave, a tople spalne vreče. No, dajmo. Hop - tole prepoteno majico lahko navlečem nase, dovolj dolga je, da ne rabim hlač. Pa še cigarete vzamem s seboj. Polnočna cigareta vedno prija, vedno je polna spominov. S komajda slišnimi koraki se prebijem skozi romarsko navlako - kaj vse ljudje nosijo s seboj, funkcija lesenih palic mi nikoli ne bo jasna, zagotovo pa je še manj koristen tale topotajoč nordijski par zraven -, oddahnem si šele na pragu. Super, nikogar nisem zbudila, vrhunsko, okretna sem kot Mata Hari. Na razbeljenem zidu nasproti vhodnih vrat je naslonljen fant, ki ga srečujem že od začetka poti. Zvija tobak in opazuje norost, ki jo uprizarja nebo. Bo že počakal, najprej bom pred kataklizmo rešila svojo brisačo in spodnje perilo. Švignem mimo njega in s povešene vrvi panično zvlečem svojo imovino. Bruce Willis bi dejal, da je šlo za las. Sedaj se lahko posvetim črnolasemu neznancu, intriganten je s svojimi očali in divjo brado, skorajda lep v tem puščavskem vetru. Naslonim se na zid, pobrana oblačila stisnem med kolena in si prižgem cigareto. Pogleduje proti meni, njegov pogled začutim na tilniku, na ušesnih mečicah, na vratu in laseh. Četudi molči, slišim tenke besede, ki mu polzijo po sramežljivih ustnicah, prenerodnih, da bi spregovorile. Res smešna situacija. Ne osvajam te, dečko, pogovarjala pa bi se vseeno.
"I love storms," nervozno hrkne. Uspelo mu je.
"Well, me too...especially in the night time."
"Do you have a lot of rainy days back in your country?"
"Slovenia? Well, I'm not sure..it depends."
"You are Slovenian? That's interesting, I've never met a Slovenian girl. What's your name?"
"I'm Anuška. And you are...?"
"Ferran."
"You're Spanish, I guess."
"No, I'm Catalan, from Barcelona...you have a pretty name."
"It's actually not my name, it's a nickname. I'm Ana in fact."
"Oh...well, it's pretty anyway."
"It might be pretty in japanese, it means "beautiful as a flower" there, but it's just a name in slovene."
"With you it's true".
"What is true?"
"You are as beautiful as a flower."
Odkod mu nenaden pogum? Komplimentov pač ne znam sprejemati, niti jih ta trenutek nisem iskala. A vseeno, skromno zahvalo bom pa že zmogla. Kaj vendar slepomišim, moji nečimrnosti prav prija. Z jezika mi zato zdrsne bežen "thanks". Kljub ugodju je bolje, da pogovor usmerim drugam. Kaj naj ga vendar vprašam? Možnosti je nešteto, bojda. S cigareto bo lažje, moj vžigalnik je prazen, zato poprosim za njegovega. Prižiganje v vetru je dober motiv za molk, za premislek. Vžigalnik mi nakloni droben plamen, hlastno vdihnem, se pogreznem še globlje ob zid in z lažnim začudenjem vprašam: "Where are your friends?"
"They stayed behind. I came to Hontanas alone. It's good this way, I needed to be alone after this month."
"Month? How long have you been walking?"
"We started in Paris more than a month ago."
"Paris?! Unbelievable. So you are no beginner, I guess..."
"I'm an addict actually. It's my forth time on the Camino, but my first walk from Paris. We wanted to do something special this year, so we decided to start way up in France. Paris seemed like a good option. It's crowded and dirty though, but the rest of the french route is beautiful. Beautiful and lonely."
"Sounds perfect...this way seems like Camino turistico sometimes, to many people are walking it."
"Eh, it's just the beggining, many will quit...I can predict that."
Samozavestna izjava izkušenega veterana, ni kaj. Španska odrezavost je res zapeljiva, sveža v primerjavi s krmežljavostjo , ki sem je vajena. Pa tudi hrupni so tile Španci, molčijo le, ko spijo, prav tečni znajo biti s svojim smehom in gestami in strastjo. Obenem me navdušuje njihova iskrivost - s svojimi jasnimi obrazi spominjajo na brezhibne igralce iz reklam - in čutnost, vsevprek se objemajo, preden veš, ti v znak nežne dobrodošlice na lica ali usta pritisnejo poljub. Primerek zraven mene bo, kakopak, odrastel v enega izmed njih. Sklepam, da jih ima dvajset in nekaj, njegov šarm je še nekoliko nedoleten. Tišina ga je očitno pričela motiti, ne ve, kam s pogledom, ozira se proti nebu, se sprehodi po strehah hiš, mimo mojih oči, nato krog ponovi in se ustavi na svojem kolenu.
"Why are you walking," se slišim reči. Hkrati se zavem, da bom po inerciji pogovorov kmalu razkrivala tudi svoje vzgibe, prepogosto je pač tako, da na vsak "kako si" odvrnemo z izmuzljivo dvozložnico - drznejšim uspe celo kaj iskrenega - in enakim povratnim vprašanjem. Nadležen mehanizem, nadležna dolžnost!
"I have no specific reasons, I'm walking because...it's easier to understand things through movement," odgovori. Popravi si težek pramen las, ki mu sili na čelo, vzravna hrbet in se nasmehne.
"Do you want to find something here?"
"No, I don't expect to find anything. I'm enjoying the emptiness. It's peaceful and safe."
"Yeah, emptiness...it's true, there's nothing here...Camino esta solo mierda, dolor y illusion...Do you understand that?"
"I think I do...Camino is just shit, pain and illusion?"
"That's right. I've walked this path three times before and haven't found anything. There's nothing, because I'm nothing, I have no role to play. My emotions are all there is...It's confusing. I talked to many people and they all seem to have a goal, a wish, an inner drive, they are here to achieve something, they are seeking for something transcendent...they want to change somehow. Are they blindfolded or strongwilled? I'm not sure..."
Zdaj, ko je v znak vdaje zamahnil z roko in izrekel tisto, o čemer sem premlevala zadnje dni, mi je topleje, nase je prevzel moj cinizem in dvome, no, ni jih prevzel, njegovi so že od vsega začetka, naključje je, da jih deliva, jaz in on, zelenooki mimoidoči. Ima me, da bi se z licem naslonila na njegovo ramo, prav nič čudno bi ne bilo, običajen romarski počitek, intimen, gesta vsega, kar občutiva na enak način in z enako jakostjo. Lahko bi ga celo objela, skoz trenutek bi tako zavela čarovnija: dva človeka, dve drobtinici druga z drugo, tesno skupaj v obratu zaupljivosti; poljubila bi njegovo čelo, tako rada poljubljam ljudi, tiste, ki so mi blizu, da jim pokažem, da naj ostanejo blizu, vendar v zmrzali čutov ne morem. Bližino dosežem s sporočili, poslanimi preko telefona, z vztrajnim, rutiniranim klicanjem, z majhnimi, sčasoma ničvrednimi obredi, čudeži so redki, zgodijo se, ko jih ne načrtujem, torej redko, ker moram v v svojem življenju vse načrtovati. Ta zelenooki romar, ki si je pravkar snel očala in pomel oči, da bi si lažje zvil novo cigareto, je eden teh čudežev, ki se jih bom spominjala z najnežnejšo naklonjenostjo le zato, ker se ne bodo nikoli ponovili.
Ponovi pa se, kar se ponovi zmerom, ko se mi utrnejo tovrstna hrepenenja. Trčim ob spodobnost, vprašam se, kako bi objem ali poljub interpretiral kdo zunanji, kako erotičen bi bil dotik neznančevih prstov, občutek njegove kože, zavem se, da ga preprosto ne morem zgolj objeti. Mehanično zato pograbim po škatlici cigaret in izvlečem novo, naj bo to moj nadomestek. Z otožno neizpolnjenostjo puham dim in se igram s stopalom, drsam po betonu, gor in dol, s prsti na nogi prijemljem kamenčke in jih zlagam na kupček. Moja igra pritegne njegovo pozornost, premike mojih nog spremlja, kot bi šlo za navodila v vojaški strategiji - ti si vkopan sem, Robert in Pero te krijeta, ko bodo sovražniki prišli sem, točno do točke, ki jo kažem, vrzite prvo granato. Hahljaje mi skuštra lase, razposajeni najstnici, kakršno igram. Že nekaj časa molčiva, grmenje je razločnejše, strele čedalje bolj uničevalne, vse naokoli diši po terakoti in grenčici razmočenega betona, vonja se mešata v napoved nečesa usodnega.
"Oh, I hate this smell," pripomnim, "it reminds me of all the rainy days I spend in my car on the way to work."
"Yeah, I know what you mean. But rain, the smell of rain actually, can also bring up nice memories, don't you think?"
"To me rain can be beautiful if it pours through sunbeams...or if I admire it from the inside, through a window."
"Try to remember how you felt when you were in love? What was rain to you then? To me it was a promise of growth, I thought of flowers and green leaves...and, hmm, how should I put it, I'm out of english expressions, sorry." Pogladi si lase, da bi mislim pomagal na plano, tleska s prsti in momlja besede, ki jih ne razumem. Zadrega jezika je ena trdovratnejših, nemalokrat doživimo vzhičenost, ki besede zvrtinči do nerazpoznavnosti, pa žalost, ki jih potisne v nič, ljubezen, ki jo besede le razvrednotijo in skrivnosti, ki jim ne vemo imen. Pripoved je okrutna mati, mačeha, ki zanemarja. In pozablja.
"You must be talking about hope," ga dopolnim, previdno mu ponudim najbolj tenkočutno možnost, tisto, ki bi jo ponudila sebi. Morda je nespametno, da temu nebu, tej prašni zemlji, tem žuljem in miru podtikam upanje, čas je tu zastal, nikamor ne vodi, ne zastrupljata ga jutri, niti sedaj. Ko se izpod okornega klobuka ozrem po bičani, prežarjeno nemi pokrajini, zaslutim premene življenja, rojstvo, rast in smrt, cvetenje in venenje, vse ponovljivo in povratno, vse poljublja začetek in v pozabo skladišči konec. Nič, kar je tu, ne rabi upanja, ne potrebuje skrbi, ki jo upanje poraja, brez spomina se ista zgodba izpisuje v neskončnost. Sredi tega pa jaz in on in milijone drugih ihtimo s svojo slo.
"Yes, exactly!"
Ta vzklik me prebudi iz slutnje venomer nastajajočih trav in gnezd in oblakov, zdrznem se. Preleti naju mala lastovka, živalica, ki je prišla napovedat povodenj. Zdi se, kot da s kroženjem nad zidom izgovarja svarilo, opozorilo, naj se umakneva. Slediva ji s pogledom, molčeča in zamišljena. Ustavi se na razbeljeni kritini hiše na najini desni, iz jagodičja, ki se spleta onstran zidu, se v nebo dvigne jata majhnih, kričavih vrabcev, tudi ti se bojijo melodije predpotopnega sveta. Skozi naelektren in topel zrak zabada veter kot šilo, drevesa udrihajo ob malomarno postavljeno električno napeljavo, sršijo in se sklanjajo, stekleno okrasje na pročeljih hiš se vrti in razpada v drobiž, v katerem odseva utripajoča svetloba skromnih uličnih svetilk in razjarjene, bližajoče se nevihte. Glavo stisnem med kolena, z lasmi objamem tudi stegna, gola in naježena, malo opečena, opraskana in odrgnjena, pa vseeno nežna. Ogrne me s svojo jopico iz flisa. S skrbnim in prisrčnim gibom pregane ovratnik, ko prestrežem njegov dotik, čisto rahlo tipanje vratu, mil poblesk bližine. Jopica diši po moškem, po neznanem moškem, ki to še ni, puhti od potu, čustev in razpoloženj, ki jih je vpila ali poskušala poskriti. Še globlje se zavijem vanjo, on pa se brez pritoževanja, z drhtečimi udi prisloni nazaj ob zid, nekoliko bližje, kot poprej.
"Thank you." Skoraj bi pozabila na to majhno pozornost. Sprejme jo z nasmeškom, trzajočim in sramežljivim, ki strnišče njegove sveže obrite brade pritisne v gubo. Opazuje me, čeprav se trudi mižati, saj le tako lahko odmisli vrtinec vetra, ki naju zajame in nama mrši lase, svetle in črne, dolge in neupogljivo kratke. Sunek odkrije njegovo čelo, pod katerim v barvi najnežnejšega smaragda zasijejo oči. Majhne, a žive in čiste oči, pogled, ki ga ne poznam, ki zame nima zgodovine. Pogled, ki je zgolj skrivnost in obljuba neke drugačne zgodbe. Takšne, ki bi jo začela brati nanovo. Morda bi jo lahko celo nanovo ljubila. Morda bi jo opustila.
Kdove, kje se prične ljubezen? Kot titan se dvigne skupaj s smotrom in nam sledi. Koraka z nami. Ali pa mi sledimo njej. Ker je ogromna, je prevelika, da bi jo zmogli opisati. Nekaj je je v čustvih in občutjih, nekaj v konvencijah, nekaj v toplini, nekaj v strpnosti, nekaj v svobodi, nekaj v bolečini, košček v poželenju, večina v hrepenenju in želji. Nekaj pa sploh ni ljubezen in mi zatrjujemo, da ta delček poznamo.

...se nadaljuje...