O porniču pred porniči

Najprej težko verjameš, da so se leta 1927 v postelji obnašali tako..khmmm...suvereno. Preseneča tudi dejstvo, da so si drznili svoje prigode v času, ki, roko na srce, verizmu ni bil baš naklonjen, poimenovati Amour de Ballerine. V snopiču teh prigod gre, kakopak, za nekaj skakljajočih nagcev - natančneje tri, dve ženski in enega moškega (ulala, kako svobodomiselno) -, ki še pred Kinseyem občinstvu razgaljajo skrivnosti povprečnega buržuja. Fukajo kot zajci, ane. Pri vsem tem flodranju pa je najbolj nenavaden del ravno konec. Zaključi se, seve, tako kot danes: zoomiran posnetek genitalij, nekaj belega in prelet obrazov udeleženih. K čudaštvu te petminutne neme situacije pa prispeva prav poseben director's cut prizor: igralci se postavijo pred kamero, nekaj migljajo in se objamejo.

Pronicljiv gledalec kaj hitro opazi, da pri igri umanjka pomembna komponenta - igra sama. Moški, ki ga sinhrono obdelujeta dve ženski se ne trudi z erotičnimi grimasami, tudi ženski sta do kamere precej ravnodušni. Nobene pretiranosti, nabuhlosti (ako bi uporabila izraz nabreklosti, bi izpadlo iz konteksta, mar ne), zgolj simpatično drstenje, lulček v zraku, prsi ob ustnicah, temnopolta sobarica, ki se razigrano pridruži, nobenih pokrivljenih nasmehov ali šob, ništa, prijetno igračkanje s predzgodbo, nobenega silikona, pač pa hruškasta telesa, barok, nič, kar bi napeljevalo na sadizem ali ogabo, nobenega direndaja. Rispekt!