Love's Secret Domain (volume 2)

potreba, da bi izrekla neizrekljivo in ubesedila to, kar ne sestoji iz besed, je nekoliko moteča in odtod povod za naslednje vrstice. kako naj zastavim pripoved, oris, če želite, tega, kar je mezelo skozi zveriženo zavest, zavest, ki samo sebe misli skozi podobe, privide, skozi gibe, skozi snov, ki s tostranstvom nima presečišča, nima njegovih oblik in namenov, njegove vsebine, edina izrekljiva sestavina te snovi je njena kemična sestava, torej njen vzrok, učinek je razlomljen v prostoru in času, vendar ne na način, ki ga usmerja fizika, temveč peklenska zavest, diabolična lepota, skisana, hitro hlapljiva videnja, misli, ki jih misliš v več tokovih, sediš na obrežju teh tokov in jih opazuješ, od njih obseden, a ne zasužnjen, na trnek jih loviš, a pazi, izmuzljive so kot ribe, ne umišljaj si, da jih boš lahko posredoval, v času in prostoru nimajo forme, so da-daaaaa, so ekstrakt tega, kar navadno poveš, vidiš jih, ker imajo barve, čutiš jih, ker se selijo po tvojih udih, kot staroselci prižigajo ogenj v njih. prihuljen tccccc, s katerim potoži v luži utopljena vžigalica - to si na LSDju.

izkušnja je odvisna od izbranega vidika, tako tu, kot tam. pred duševni aparat lahko nastaviš ta ali oni filter in skozenj upravljaš z doživljanjem. tokrat si vidika nisem izbrala, prišel je, ker je moral priti, preko imperativa ljubezni. s fantom sva poplaknila temen papirček in se lotila priprav. prestavljala sva to in ono, prižigala sveče, prisebnost spirala z viskijem. oplazim ga s prsmi. odslej sva neločljiva, ljubiva se, ne da bi sodelovala v samem aktu, ziba naju neko Eno in Edino, primerno imenovano Nič, brez zadržkov bom ta Nič natlačila z vseprežemajočo ljubeznijo, pretakala sva sokove, si izmenjevala vzdihe, krike, skupaj sva bila popolna, bila sva eno telo, ena celica, na zeleni posteljnini sva uprizarjala človeški manko in pravilnost moža in žene, sodiva skupaj, samo ude poglejte, sklopijo se kot namizna sestavljanka, nič več kratkočasna igra, zunaj ognjemet menda, še ena potrditev, občutek telesa je božanski, tako njegovega kot mojega, zatakneva se v trajanju, se spodvijava, gugava, še vedno zibava, on vstopa in izstopa po doslednosti arhetipa, jaz si ga po navodilu arhetipa želim, nagradim ga z vlažnostjo, ga objemam z ustnicami, ker tako je in mora biti, on, moški, s trdnimi ovinki, oblikami, me gleda z očmi, naphanimi s slo, milino, ljubeznijo, fraktalne so te oči, kot je fraktalen prizor, v katerega sva bila povabljena. bila je tudi glasba, nežno natrgan zvok table ali sitarja, sledila sva ji, ji odgovarjala s kipenjem, ki je prekipelo - po njegovih modih in mojem trebuhu -, pa sva razpotegnila najino srečnost v nasmeh. pravilnost najine združitve se je ponavljala v jutro, dokler nista najini telesi v krču omagali, dokler se nisem privila k njegovemu kot rogljiček zvitemu telesu in pustila, da me toplota in mehkoba utrujenosti priženeta do sna.

ljubezni skrito domovanje.