...all is full of love...

Devendra Banhart mi že več kot tri tedne prigovarja, naj se prepustim tistemu, kar raste v meni. Pa ni samo Devendra, so tudi sanje, ki jih sanjam skoraj vsako noč. In so misli, ki me spreletavajo, ko nisem pripravljena. Ta trenutek, recimo. To hrepenenje se prične v trebuhu, malo zaščemi in ščegeta, nato pa se dviguje proti grlu. Tam se navadno tudi ustavi in se raztopi pod težo razuma. Zaustaviti ga je potrebno, še preden postane navada. In, roko na srce, kar dobro mi uspeva.
Dokler ne ležem spat. Dokler se ne zbudim. Dokler mi natakar v roke ne porine že šestega kozarčka absinta. Dokler je ne vidim plesati. Dokler si na glavo ne povezne bledo roza kapice, me brez vprašanj potegne za roko in se prihuli k meni. In potem na rami začutim njen nežen, od alkohola upadel obraz, iz katerega stopa črn, čuteč pogled. Samo poljubila bi jo. Z njo opazovala včerajšnje snežinke in kadila cigarete. Ona bi pila močno črno kavo, jaz pa čaj. Govorila bi ji neizrečeno. Najini lasje bi se zapletali v ljubezenskih sunkih. Ritala bi ji v naročju in z Devendrom zategnila njegov "put me in your suitcase, let me help you pack". Pa ne bom. Vse dokler je znova ne objamem. Vse dokler znova ne verjamem.
V grlu se mi zatika tudi on. Ne bi se mi smel. Ne dvomim v to, da lahko ljubiš dva človeka hkrati - podvojena magija, pač. Velika sreča, ki jo bom prešla brez želje. Moja rana se namreč še brazgotini: pa ne tista, ki mi jo je prizadejala poginula ljubezen, temveč tista, ki sem si jo zadala sama. Kljub temu me zapeljuje njegov dotik. Ponudila bi mu svojo kožo, naj se zlije z njo. Borim se z vzgibi, ki nastajajo v mojih čutih in so tako močni, da mi meglijo razsodnost. Ljubila bi ga. Z njim lovila sonce in tekla v dež. Kričala od ugodja. Morda od objestnosti. Plesala na pesku, bosa in prepotena. Pa ne bom. Odločila sem se. Vse dokler ne stisne moje dlani. Vse dokler znova ne verjamem.