Mirlitonnades

Ljudje in kanalizacija se bojda razraščamo po enakih zakonih...

sreda, januar 03, 2007

Aspirin

šiht se kar ne konča, blodim, zatorej glavobol slabim s prebiranjem popisa ljubezni, ki je nastal avgusta lansko leto, sodi v sklop impresij, združenih pod naslovom Migrene spoznavajočih, je edini vtis, ki ni vzklil iz blata.

O ljubezni govoriš, kot da je nebeško telo, daj, pridi sem, povohaj me, potipaj me, poljubi me, topla sem, tudi ti si topel, tvoj dotik me draži, draž, draž, draž, čar, ritem, ritem, utrip najinih src, pospešeno, kako ljubko, kako filmsko, na skali sediva, če bi imel kljukast nos, bi lahko bil Belmondo, jaz pa tvoja Ana, pa nisva, precej običajna sva, kajne, tudi izjemna sva drug drugemu, rešila sva se nasadov misli in teorije, gugava se v sladkem, kaj bi to lahko bilo, v sladkem trajanju, zavpiješ, vstaneš, zacepetaš, kot cepetajo otroci, ki trgajo ovojni papir darilnih škatel, misliva, da čutiva enako, čutiva, da čutiva enako, zapleteno je to, o ljubezni ne govoriva nikoli več, samo spogledava se in si izmenjava nežnosti, vedno potuješ po mojih trepalnicah, najbolj intimno med intimnim, miluješ najmanjši del mojega telesa, jaz obožujem tvoje lase, prečkam jih s prsti, celo dlanjo, zgolj z blazinicami, oba uživava, ti, ki si prepuščen mojim vzgibom in jaz, ki me vzgibi zapolnjujejo, malo se pogovarjava, udobna je najina tišina, je prostrana žareča krajina, najina tišina je Prekmurje polno buč, je Toskana polna sončnic, skorajda brez anomalij, anomalije so najino hihitanje, pomirjene besede, pomirjeni vtisi, pomirjene pripovedi, nič baroka, nič nabreklosti, no, malo pa že, to je vendar hlepenje, a kar ti povem, ti povem, ne da bi predrla tišino, temveč da bi jo potlej lahko znova vzpostavila, da bi jo podaljšala, da bi tudi ti dal tišini možnost, mir in celovitost, tak ritem je živahnejši od metronoma, ta ritem je igriv in prisrčen, niti cigarete ne potrebujem, vse faze so izpolnjene, pozabila sem Freuda in onega norca, ki piše o zapitežih in ono zagrenjenko in samotarko, vstanem s pričakovanjem, v pričakovanju, celo moje sanje nekaj pričakujejo od mene, pričakovanje, pričakovanje, čakanje tebe, pretapljanje vate, pretapljanje vame, a naenkrat, naenkrat te ni, spet potrebujem cigareto, spet mečkam čas in ga mečem v televizor, da polzi na preprogo, spet se utrne nuja po obližih, po čepih, ki bi zamašili praznino, narava ni več magična, nič presunljivega na njej, šel si, ne, nisi šel, prah si in v prah se povrneš, tudi najina ljubezen se je dvignila iz saj, minevanje, minevanje, to ne potrebuje epiloga, poznamo vzroke, le iskreni bodimo.

Št. komentarjev: 1:

Blogger Zvita pravi ...

brez balasta, občudujem

avtonomna pokrajina, kakršno človek-bralec (čudesnež) le redko še odkrije, na poljih dihanja vsaj;
brezčasna, ki so od nekdaj bila, ostajajo

8:55 pop.  

Objavite komentar

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domov