Mirlitonnades

Ljudje in kanalizacija se bojda razraščamo po enakih zakonih...

torek, april 01, 2008

"M." ali "O njej"

"Ne maram gumbov in majhnih okroglih reči," mi prizna prejšnjikrat ob kavi ter se ob tem ljubko namuzne in zahihita. Zadnje čase pogosto zahaja v NUK, dokončuje seminarsko nalogo, se mi zdi. Morda ima novo obveznost, njenim dejavnostim komaj sledim. Pred časom se je lotila štiridesetdnevnega posta, ne kadi cigaret in spije malo manj alkohola. Skoraj vsako jutro pleševa. Skoraj vsak teden obišče več gledaliških predstav, a jih niti ne omeni. Več kot polovico dni v tednu posveča nastajajoči gledališki igri. Ne mara publicistike in žurnalizma. Rada ima Pessojevo poezijo, Sylvio Plath in dolgo črno kavo. Redkokdaj je z njo tudi zadovoljna. Velika igralka bo, vendar tega ne ve. Sočutna je in topla. Vsako snidenje prične z vprašanjem "kako si?" in zaključi z objemom ali poljubom. Las si ni ostrigla že zadnje leto in pol, pa so kljub temu sijoči in mehki. Lepi so, zlatorumeni, na sončni svetlobi se celo bleščijo. Doslej sem nenaličeno videla le enkrat in tedaj je bila najlepša. Ima polne, sočne ustnice, njen nasmeh je ena odličnejših krivulj v naravi, njen polnokrven, včasih malce prihuljen in sramežljiv smeh ena odličnejših melodij. Nazadnje sem jo slišala v soboto. Oblači se v črno, sivo, redkeje belo. Obožuje kombinacijo rdeče in modre. Na enem svojih puloverjev ima rdeče-modro zvezdo. Nedavno jo je močno bolelo srce, paralo se je na najbolj rahlo sešitih mestih, sedaj pa ga znova slišim biti. Utripa v samosvojem ritmu, včasih se za hip ustavi, navadno na večer. Kljub temu v bolečini ne vztraja več, izbrala si je svobodo. Izmika se dražljajem, ki bi jo ohromili. In prav ima. Kadar jo popade želja po sladkem, si omisli sojin puding ali belo kavo. Za razliko od mene jo količina mlečne pene ne gane. Po telefonu se ne znava pogovarjati, izrekava zgolj medmete, ona v pristni štajerščini, jaz pa jo hudomušno oponašam. Ima belo kolo, s katerim se vzravnana in vihrava vozi po opravkih. Prejšnji teden je z njim pomotoma zarila v blato in padla. In se temu prisrčno smejala.

Občutek, s katerim me navdajajo njena divjost, norost, čuječnost, čutnost in način, na kakršnega živi življenje, je magičen. Včasih nama ni treba odpreti ust, da bi druga za drugo vedeli. Njene abecede se šele učim, pa mi kljub temu o njenem počutju in mislih ogromno pove zgolj gesta njenih rok ob pozdravu. Ali pa način, na kakršnega se vsede in zatlači prste v žepe usnjene jakne. In besede, ki jih izbira. Čutim jo. Močneje, kot kogarkoli. Vse na njej in o njej me zanima. Presenečata me strpnost in potrpežljivost, s kakršno ljubi ljudi. Čudim se vsem odtenkom njenega sočutja, ve, da nikogar ne bo mogla v celoti razumeti in si zato ne drzne obsojati. Občudujem to milo, a vseeno eksplozivno bitje, to žensko, katere intuicija je nagla in brez izjeme pravilna.

M., itak veš, kaj hočem reči...

Št. komentarjev: 0:

Objavite komentar

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domov