...all is full of love...

Devendra Banhart mi že več kot tri tedne prigovarja, naj se prepustim tistemu, kar raste v meni. Pa ni samo Devendra, so tudi sanje, ki jih sanjam skoraj vsako noč. In so misli, ki me spreletavajo, ko nisem pripravljena. Ta trenutek, recimo. To hrepenenje se prične v trebuhu, malo zaščemi in ščegeta, nato pa se dviguje proti grlu. Tam se navadno tudi ustavi in se raztopi pod težo razuma. Zaustaviti ga je potrebno, še preden postane navada. In, roko na srce, kar dobro mi uspeva.
Dokler ne ležem spat. Dokler se ne zbudim. Dokler mi natakar v roke ne porine že šestega kozarčka absinta. Dokler je ne vidim plesati. Dokler si na glavo ne povezne bledo roza kapice, me brez vprašanj potegne za roko in se prihuli k meni. In potem na rami začutim njen nežen, od alkohola upadel obraz, iz katerega stopa črn, čuteč pogled. Samo poljubila bi jo. Z njo opazovala včerajšnje snežinke in kadila cigarete. Ona bi pila močno črno kavo, jaz pa čaj. Govorila bi ji neizrečeno. Najini lasje bi se zapletali v ljubezenskih sunkih. Ritala bi ji v naročju in z Devendrom zategnila njegov "put me in your suitcase, let me help you pack". Pa ne bom. Vse dokler je znova ne objamem. Vse dokler znova ne verjamem.
V grlu se mi zatika tudi on. Ne bi se mi smel. Ne dvomim v to, da lahko ljubiš dva človeka hkrati - podvojena magija, pač. Velika sreča, ki jo bom prešla brez želje. Moja rana se namreč še brazgotini: pa ne tista, ki mi jo je prizadejala poginula ljubezen, temveč tista, ki sem si jo zadala sama. Kljub temu me zapeljuje njegov dotik. Ponudila bi mu svojo kožo, naj se zlije z njo. Borim se z vzgibi, ki nastajajo v mojih čutih in so tako močni, da mi meglijo razsodnost. Ljubila bi ga. Z njim lovila sonce in tekla v dež. Kričala od ugodja. Morda od objestnosti. Plesala na pesku, bosa in prepotena. Pa ne bom. Odločila sem se. Vse dokler ne stisne moje dlani. Vse dokler znova ne verjamem.

Zanje

PRODIRAM

Vrata sem odrinil vate
Prihajam
Tukaj sem
Da te podprem
Da ne boš več zapuščena
Da ne boš v stiski
Zadrege padajo zdaj kot razvezani trakovi
Moraste sanje, ki so te begale, so mimo
Tu je moja rama
Poziraj z mano
Ob vznožju stopnišča brez konca
Ki te bo poneslo navzgor
In te spolnilo

Pomirjam te
Naplavljam vate jezera miru
Navdajam s srečo otroka tvojih sanj
Naval v krog
Naval palm v podobe nje, ki jo je strah
Naval snega na njeno pobledelost
Naval v njen kamin ... in ogenj vzplamti

PRODIRAM
Tvoje vznesene misli rastejo
Nemočne misli pešajo
Svojo moč sem ti vtisnil v telo ... tvoj obraz izgublja gube in
postaja vse bolj svež
Bolezen ne najde vate več poti
Vročina popušča

Mir obokov
Mir razcvetelih prerij
Mir se vrača vate

V imenu najvišjega števila ti pomagam
Kakor gejzir
Vse breme izpuhteva s tvojih obteženih ramen
In zli obrazi okrog tebe
Strupeni ogleduhi nesreče, nemoči

Te ne gledajo več
Ni jih več

Podvojene so
Skrivnosti, poglobljene črte na dlaneh
Kakor podvodna brazda
Kakor resnobna pesem
Prodiram
Ta pesem te prevzema
Ta pesem te dviguje
To pesem poživljajo potoki
To pesem poji ukročena Niagara
Ta pesem je vsa zate

Ni več klešč
Nobenih mračnih senc
Nobenega strahu
O njem ni več sledu
Ni razloga zanj
Kjer je bilo trpljenje, je bombaž
Kar je bilo razbito, je spet sklenjeno
Kjer je bila okužba, je zdaj sveža kri
Kjer so bili zapahi, je odprto morje
Morje te nosi, ti si polna
Nedotaknjena, kot jajce iz slonove kosti

Umil sem obraz tvoje prihodnosti.
/Henri Michaux/