Denar, tehnologija in vneto potrpljenje

Za danes bi porekla le "V pizdo mater", ker:
1. mi klinci, t.i. delodajalci, niso izplačali bajne polovice denarja.
2. ker so računalničarji podgane, ki glodajo zlatnike, namesto da bi delali. Zaupala sem jim računalnik, prejšnji petek!, včeraj pa sem tisto neumno procesorsko škatlo dobila nazaj. In kaj ugotovim? Da so preklete spake zbrisale vse moje datoteke, vse, kar sem na tem ubogem belem hp-ju kadarkoli sestavila. Bog jim odpusti, kajti jaz jim ne bom. Zahtevam denar in njihov DNA.

Live in Pompeii

Syd Barrett je pojedel toliko LSDja, da je tla v sobi pobarval rdeče. A le polovico. Ko je korakal po sobi, je za sabo puščal krvave stopinje...

Ansambel Roza Koruze v moji glavi.

O porniču pred porniči

Najprej težko verjameš, da so se leta 1927 v postelji obnašali tako..khmmm...suvereno. Preseneča tudi dejstvo, da so si drznili svoje prigode v času, ki, roko na srce, verizmu ni bil baš naklonjen, poimenovati Amour de Ballerine. V snopiču teh prigod gre, kakopak, za nekaj skakljajočih nagcev - natančneje tri, dve ženski in enega moškega (ulala, kako svobodomiselno) -, ki še pred Kinseyem občinstvu razgaljajo skrivnosti povprečnega buržuja. Fukajo kot zajci, ane. Pri vsem tem flodranju pa je najbolj nenavaden del ravno konec. Zaključi se, seve, tako kot danes: zoomiran posnetek genitalij, nekaj belega in prelet obrazov udeleženih. K čudaštvu te petminutne neme situacije pa prispeva prav poseben director's cut prizor: igralci se postavijo pred kamero, nekaj migljajo in se objamejo.

Pronicljiv gledalec kaj hitro opazi, da pri igri umanjka pomembna komponenta - igra sama. Moški, ki ga sinhrono obdelujeta dve ženski se ne trudi z erotičnimi grimasami, tudi ženski sta do kamere precej ravnodušni. Nobene pretiranosti, nabuhlosti (ako bi uporabila izraz nabreklosti, bi izpadlo iz konteksta, mar ne), zgolj simpatično drstenje, lulček v zraku, prsi ob ustnicah, temnopolta sobarica, ki se razigrano pridruži, nobenih pokrivljenih nasmehov ali šob, ništa, prijetno igračkanje s predzgodbo, nobenega silikona, pač pa hruškasta telesa, barok, nič, kar bi napeljevalo na sadizem ali ogabo, nobenega direndaja. Rispekt!

VegiBluz

Včeraj sem šla na kosilo v gostilnico, ki obljublja zdravo sitost in s svojo majhnostjo zagotavlja, da so njeni uslužbenci odposlanci dietetičnih bogov, ki jih ne zanima dobiček, ampak stremijo le k ugodju svojih strank. Je tudi ena tistih gostilnic, ki se jim je zamerilo meso in nasploh vsa mentaliteta grdih, grdih zahodnjakov. Tako medtem ko vase vnašaš že petdeseto sojino jedrce, vate bolšči nek hindujski mojster pranajame alkvaže, v prostoru se bliskajo razna angažirana gesla tipa "Bi pojedel nekaj, kar ima tako lepe oči", nakar ti za veliki crescendo glavno jed prinese presušena joga-mi-je-spremenila-življenje lastnica. Ta prostor je malodane sakralen.

Glavna jed je bila t.i. ciganski golaž, zdriz rdeče barve, v kterem so plavale kuhane kisle kumarice, krompir, nekaj skrivnostnega in famozno sojino meso (res me zanima, kateri cigan bo stopil v prodajalno po tako ekskluzivo). To meso ne nosi po naključju takega imena, kajti:
a) je enakega videza kot svinjsko meso v golažu
b) je podobne teksture kot svinjsko meso v golažu
c) okus je podoben svinjskemu mesu v golažu
Iz teh treh predpostavk lahko preidemo na naslednje tri sklepe:
a) vegeterijanci pogrešajo videz mesa
b) vegeterijanci pogrešajo teksturo mesa
c) vegeterijanci pogrešajo okus mesa
Tem trem pa dodajamo še četrti, pomenljivejši sklep, nekoliko bolj induktivne narave:
d) sojino meso in nasploh mesu podobna nadomestila so tržna iznajdba zahodnjaških proizvajalcevj, namenjena zahodnjaškim vegeterijancem, ki svojega trendi načina življenja še niso dovolj dobro ponotranjili.

Intermezzo: Vsaka jed je vsebovala najmanj 5 zrn soje, kar implicira beljakovinski prebitek, ki v kombinaciji z ogromno količino ogljikovih hidratov povzroči zastoj prebave in presnove (gnitje!) - zares neprijeten občutek v želodcu nekoga, ki se je dve uri kasneje športno udejstvoval.

Več o sprijenosti vegijev v nadaljevanju...

FLANIRANJE

Zahvaljujem se Baudelairu, da je v svojih Pariških prizorih uporabil izraz, ki je našemu jeziku tuj, a se kljub temu manifestira v korakanju meščanov. Flaneurs so ta zatohla bitja, prav zares. Sprehajajo se, da bi jih videli, da bi svoji okolici ustrezali, ugajali, da bi okolnost s svojim topotanjem zapeljali. Koliko ljudi se z namenom sprehodi čez središče mesta? Koliko jih gre zgolj na kavo, negovat svoje odvisnosti od čikov in pozornosti? Spotoma seveda podpišejo še peticijo proti mučenju živali, kupijo Kralje ulice, ker jim vzvalovi vest, se ozirajo čez rame, čisto diskretno preverjajo odzive, svoje libidinalne rakete usmerjajo zdaj sem, zdaj tja, nagnusni so v svojih poskusih, da bi osebe za sosednjo mizo očarali s svojim govorjenjem. Mar je to sploh govor, kar slišimo v mestih? Ali je zgolj nečimrno spakovanje, polno puhlic in bežnih vtisov življenja? Namesto, da bi ti ljudje, ki posedajo v načičkanih kavarnah, s svojim govorom organizirali svojo realnost, pustijo, da okolnosti določajo njih, njihov govor, njihovo nošo, njihovo vrednost, njih - kolikor so ljudje in ne jesetri. Kdo bi vendar hotel zaščititi tako prazno vrsto, kot je vrsta tehnološko-komunikacijskega kaosa (prosto po prijatelju), ki se obleplja z izgotovljenimi mnenji in skriva nažrtost svojega uma pod vrečko trgovine Loco.