Piano, pianissimo

Objem postane varen,
ko je nevarno
biti pri drugem spodvit.

Poklon

Glasba kot vezenina,

nežna in lepa,
moje čute oblači.

podpičje; navdahnili nikhil banerjee, jack rose ter eteričen zvok sitarja.

Namesto čika haiku...

haiku 1

vozel norosti okoli
mojega vratu
zateguje, tesen je

haiku 2

ceno samote plačaš,
ko zarubijo
tvoj posluh in solze

Apoteoza

Zatilje se napne, vzdigne glavo, očišče je v vicah, lebdi nad opno, ki ljudi pritiska na tla. Vse smrtno gomazi spodaj, vse smrtno je v tunelu in se odbija od njegovih sten. Te stene pa se nikamor ne iztekajo, nikjer se ne končajo, še najmanj pa se končajo z lučjo! In ona to ve. Med stenami najde nišo in skoznjo izstopi. Onstran - luč! Purgatorium so nekoč poimenovali ta prisojni prostor, od svetlobe skoraj prosojen prostor, ko ga prečkaš te pozlati milina. In veste, milina molči, zato molči tudi ona. Tu bo dovršila svoje telo. Glave ji ni treba vzdigovati višje, sedaj oči sprejemajo, kar vidijo. Vidijo nič, a tu ji ga ni potrebno brzdati, z njim lahko počne, kar hoče, lahko ga oblikuje. Vendar le, če molči.
Zažene se v lahkokril chasse, njeno bistvo šiva radost in radost sešije nasmeh. Njena hrbtenica se kot z ogrlice strgani biseri sesuje v grand plie, dvigne se in zadiha skozi arabesque-plie-tendu, attitude-attitude, pleše. Kot da je obsedena z nogo nariše rond, se povzpne na releve, pogleda proti vratom izza katerih prihaja ta rezka svetloba. Pade na tla. Vzame tla in iz njih iztiska esenco. Svoje telo izprazni robov in ostrine, njeno telo je le še ovinek vetra, njena medenica je vodena, pretaka jo na levo in na desno, pretoči jo čez sebe, sedaj že zaprtih oči. Pretoči se v počep, da bi vstala, pa ne vstane, demoni jo potisnejo v jete, skoči. Komaj je še prisotna njena zgodovina, njeno ime, njeni starši, prvo razočaranje in prva ljubezen, v njeni zavesti je zapredeno leglo brezimnih oblik, nobenega spomina, silhuete - bodisi teles bodisi likov bodisi besed, tega ne ve -, po obodu žareče, znotraj votle; njena duša kosi z demoni lepote, odložila je pribor smotra.
Roke izproži proti onim vratom, radost jo vrtinči kot tolmun, pleše, pleše s pogledom proti vratom, s pogledom navzgor, tišina se spridi v hrup, hrup se organizira v glasbo, njuni bistvi se z enako hitrostjo valita proti onim vratom, za seboj puščata - ona kosme preteklosti, glasba kosme reda, razpadata, razpadeta, za onimi vrati ju svetloba ponastavi, združi ju v eno obliko, v dvoedinost.
In odslej glasba dovaja občutje, plesalka zanjo izbira govorico. Skupaj sta pripoved.

Med vnebovzetjem pa vse diši kot opij.

Wir sind Lockvogel, baby!

ja, bejbi, lovače smo! ja, bejbi, najraje ugajamo! Elfriede, ti pa ugajaš meni. tvoj patološki srd, s katerim jedkaš vse lepo, vse dobro in vse vredno.

ja, Schatzi, du bist einmalig!

Mein liebster Lockvogel

Aspirin

šiht se kar ne konča, blodim, zatorej glavobol slabim s prebiranjem popisa ljubezni, ki je nastal avgusta lansko leto, sodi v sklop impresij, združenih pod naslovom Migrene spoznavajočih, je edini vtis, ki ni vzklil iz blata.

O ljubezni govoriš, kot da je nebeško telo, daj, pridi sem, povohaj me, potipaj me, poljubi me, topla sem, tudi ti si topel, tvoj dotik me draži, draž, draž, draž, čar, ritem, ritem, utrip najinih src, pospešeno, kako ljubko, kako filmsko, na skali sediva, če bi imel kljukast nos, bi lahko bil Belmondo, jaz pa tvoja Ana, pa nisva, precej običajna sva, kajne, tudi izjemna sva drug drugemu, rešila sva se nasadov misli in teorije, gugava se v sladkem, kaj bi to lahko bilo, v sladkem trajanju, zavpiješ, vstaneš, zacepetaš, kot cepetajo otroci, ki trgajo ovojni papir darilnih škatel, misliva, da čutiva enako, čutiva, da čutiva enako, zapleteno je to, o ljubezni ne govoriva nikoli več, samo spogledava se in si izmenjava nežnosti, vedno potuješ po mojih trepalnicah, najbolj intimno med intimnim, miluješ najmanjši del mojega telesa, jaz obožujem tvoje lase, prečkam jih s prsti, celo dlanjo, zgolj z blazinicami, oba uživava, ti, ki si prepuščen mojim vzgibom in jaz, ki me vzgibi zapolnjujejo, malo se pogovarjava, udobna je najina tišina, je prostrana žareča krajina, najina tišina je Prekmurje polno buč, je Toskana polna sončnic, skorajda brez anomalij, anomalije so najino hihitanje, pomirjene besede, pomirjeni vtisi, pomirjene pripovedi, nič baroka, nič nabreklosti, no, malo pa že, to je vendar hlepenje, a kar ti povem, ti povem, ne da bi predrla tišino, temveč da bi jo potlej lahko znova vzpostavila, da bi jo podaljšala, da bi tudi ti dal tišini možnost, mir in celovitost, tak ritem je živahnejši od metronoma, ta ritem je igriv in prisrčen, niti cigarete ne potrebujem, vse faze so izpolnjene, pozabila sem Freuda in onega norca, ki piše o zapitežih in ono zagrenjenko in samotarko, vstanem s pričakovanjem, v pričakovanju, celo moje sanje nekaj pričakujejo od mene, pričakovanje, pričakovanje, čakanje tebe, pretapljanje vate, pretapljanje vame, a naenkrat, naenkrat te ni, spet potrebujem cigareto, spet mečkam čas in ga mečem v televizor, da polzi na preprogo, spet se utrne nuja po obližih, po čepih, ki bi zamašili praznino, narava ni več magična, nič presunljivega na njej, šel si, ne, nisi šel, prah si in v prah se povrneš, tudi najina ljubezen se je dvignila iz saj, minevanje, minevanje, to ne potrebuje epiloga, poznamo vzroke, le iskreni bodimo.

Love's Secret Domain (volume 2)

potreba, da bi izrekla neizrekljivo in ubesedila to, kar ne sestoji iz besed, je nekoliko moteča in odtod povod za naslednje vrstice. kako naj zastavim pripoved, oris, če želite, tega, kar je mezelo skozi zveriženo zavest, zavest, ki samo sebe misli skozi podobe, privide, skozi gibe, skozi snov, ki s tostranstvom nima presečišča, nima njegovih oblik in namenov, njegove vsebine, edina izrekljiva sestavina te snovi je njena kemična sestava, torej njen vzrok, učinek je razlomljen v prostoru in času, vendar ne na način, ki ga usmerja fizika, temveč peklenska zavest, diabolična lepota, skisana, hitro hlapljiva videnja, misli, ki jih misliš v več tokovih, sediš na obrežju teh tokov in jih opazuješ, od njih obseden, a ne zasužnjen, na trnek jih loviš, a pazi, izmuzljive so kot ribe, ne umišljaj si, da jih boš lahko posredoval, v času in prostoru nimajo forme, so da-daaaaa, so ekstrakt tega, kar navadno poveš, vidiš jih, ker imajo barve, čutiš jih, ker se selijo po tvojih udih, kot staroselci prižigajo ogenj v njih. prihuljen tccccc, s katerim potoži v luži utopljena vžigalica - to si na LSDju.

izkušnja je odvisna od izbranega vidika, tako tu, kot tam. pred duševni aparat lahko nastaviš ta ali oni filter in skozenj upravljaš z doživljanjem. tokrat si vidika nisem izbrala, prišel je, ker je moral priti, preko imperativa ljubezni. s fantom sva poplaknila temen papirček in se lotila priprav. prestavljala sva to in ono, prižigala sveče, prisebnost spirala z viskijem. oplazim ga s prsmi. odslej sva neločljiva, ljubiva se, ne da bi sodelovala v samem aktu, ziba naju neko Eno in Edino, primerno imenovano Nič, brez zadržkov bom ta Nič natlačila z vseprežemajočo ljubeznijo, pretakala sva sokove, si izmenjevala vzdihe, krike, skupaj sva bila popolna, bila sva eno telo, ena celica, na zeleni posteljnini sva uprizarjala človeški manko in pravilnost moža in žene, sodiva skupaj, samo ude poglejte, sklopijo se kot namizna sestavljanka, nič več kratkočasna igra, zunaj ognjemet menda, še ena potrditev, občutek telesa je božanski, tako njegovega kot mojega, zatakneva se v trajanju, se spodvijava, gugava, še vedno zibava, on vstopa in izstopa po doslednosti arhetipa, jaz si ga po navodilu arhetipa želim, nagradim ga z vlažnostjo, ga objemam z ustnicami, ker tako je in mora biti, on, moški, s trdnimi ovinki, oblikami, me gleda z očmi, naphanimi s slo, milino, ljubeznijo, fraktalne so te oči, kot je fraktalen prizor, v katerega sva bila povabljena. bila je tudi glasba, nežno natrgan zvok table ali sitarja, sledila sva ji, ji odgovarjala s kipenjem, ki je prekipelo - po njegovih modih in mojem trebuhu -, pa sva razpotegnila najino srečnost v nasmeh. pravilnost najine združitve se je ponavljala v jutro, dokler nista najini telesi v krču omagali, dokler se nisem privila k njegovemu kot rogljiček zvitemu telesu in pustila, da me toplota in mehkoba utrujenosti priženeta do sna.

ljubezni skrito domovanje.

Lou Reed: Heroin

(melodija je prisesana na moj hipotalamus, besedila se ne spomnim, vem pa, kako goreče je zapeto)

I dont know just where Im going
But Im goin to try for the kingdom if I can
cause it makes me feel like Im a man
When I put a spike into my vein
Then I tell you things arent quite the same

When Im rushing on my run
And I feel just like jesus son
And I guess I just dont know
And I guess that I just dont know

I have made very big decision
Im goin to try to nullify my life
cause when the blood begins to flow
When it shoots up the droppers neck
When Im closing in on death

You cant help me not you guys
All you sweet girls with all your sweet talk
You can all go take a walk
And I guess I just dont know
And I guess I just dont know

I wish that I was born a thousand years ago
I wish that Id sailed the darkened seas
On a great big clipper ship
Going from this land here to that
I put on a sailors suit and cap

Away from the big city
Where a man cannot be free
Of all the evils in this town
And of himself and those around
Oh, and I guess I just dont know
Oh, and I guess I just dont know

Heroin, be the death of me
Heroin, its my wife and its my life
Because a mainer to my vein
Leads to a center in my head
And then Im better off than dead

When the smack begins to flow
Then I really dont care anymore
About all the jim-jims in this town
And everybody putting everybody else down
And all of the politicians makin crazy sounds
All the dead bodies piled up in mounds, yeah

Wow, that heroin is in my blood
And the blood is in my head
Yeah, the gods good as dead
Ooohhh, God that Im not aware
I just dont care
And I guess I just dont know
And I guess I just dont know