la la la human steps

balerina v rdečem. tako se je plesalo.


louise lecavalier v solu "jaz je spomin". tako se pleše zdaj.

pravzaprav

pravzaprav tu nisem hotela razgrinjat sebe, a kaj, ko je tako mamljiva možnost, da ubesedim moment in ga zalučam od sebe, proč, proč v medmrežje, naj ga ne bo več, prosim, te sladke, oh, kaj sladke - kandirane! - bridkosti ne morem presnavljati; oh, zakaj vedno, VEDNO pride? kot da bi zares odločala zima, pa vem, da ni tako, zima jo samo podaljša. začelo se je z majhnim ne smem, z neodločnim ni prihodnosti, seželo se je v hipu, v hipu bo minilo, takih čustev ti ne bo izkazal, ta čas je zgodovina, pa sem se prepričevala, da je kriv samo jezik, da je reči rada te imam, ljubim te! tako zavajajoče zveneče, da bi se hranila zgolj s tem, ne z vsebino, prepričevala sem se v zločinskost jezika, hotela sem, da je samo jezik. pa ni. je občutenje njega. ne poigravam se s praznimi pojmi na r- in ne s praznimi pojmi na l -, z menoj se poigrava on na a- in tisti na č - čas, ki bo pridal ljubezni nekaj spomina, potlej pa jo pustil, naj leži, sirota.
reči rad te imam je prazno. v tem ni nič edinstvenega, v tem se pač ne raztapljava jaz in on gola na postelji, tam tudi ni najinih notranjih živalic, ki brundajo medmete ugodja, ni tistih neštetih čajev, ki jih popijem in imam za izgovor, da mu pokažem hrbet in zaprem interval v tej brezčasnosti pogledov, dotikov, blagrov telesnega vonja in sokov, poljubov, žgečkanja in drgnjenja, sploh ne bi hotela oditi, pa venomer odidem strta, ker vem: nato pride ler in prazen pojem, da ga napolniš, sedaj pa sobivam s tem pojmom, s to zakleto ljubeznijo, pa ji ne dovolim, da se razživi, ne dovolim ji trajanja, da ne bi dolgo minevala. oh, kaj pišem, strah me je, tako zelo strah, naprtila sem si veselje, ki mu ves čas odmerjam čas, tako, da ni več veselje, ves čas bi poslušala njegov rad te imam in cepetala svoj čedalje manj časa imava, pohiti, govori, daj, da se razvije vse, kar se mora razviti, vse lepo, hitro, daj, preden se zaključi in ostaneva nekje na pol poti...tako kot bo napisano ostalo na polovici.

Kako uskladiščiti duha?

Ezra Pound to stori tako:

PARACELSUS IN EXCELSIS

"Ker nisem več človek, zakaj naj bi
igral človečnost, se oblačil v prhke cunje?
Ljudi poznal sem in može, a nikdar nobeden
ni postal tako svobodno bistvo ali
prvina tako preprosto, kakor sem jaz.
Meglica se vzdiguje iz ogledala in jaz vidim.
Glej! spodaj svet oblik -
nemir, ki viden je postal pod našim mirom,
in mi, ki smo postali brezoblični, se vzdigujemo
nad njim -
prej ljudje, zdaj neotipljivi fluid
ko kipi smo, ki jim okrog visokega podstavka
besni reka in ga poplavlja,
a le v nas prvina je spokojnosti."

Beckett pa tako:
Ločil je med aktualnim in virtualnim v svojem duhu, ne kot obliko in brezoblično željo po obliki, ampak kot med tistim, s čimer je imel tako duhovne kot telesne izkušnje, in tistim, s čimer je imel samo duhovne izkušnje. Tako je bila oblika brce aktualna, oblika božanja pa virtualna.
Duh je čutil, da je njegov aktualni del zgoraj in je jasen, virtualni pa spodaj in izginja v temo, vendar tega ni spravljal v zvezo z etičnim jojojem. Duhovna izkušnja je bila odrezana od telesne, njena merila niso bila merila telesne izkušnje, in če se je del njene vsebine ujemal s telesnim faktom, ni imel ta del nič večje vrednosti. Ni deloval po načelu vrednosti in ga po tem ni bilo mogoče urejati. Bil je narejen iz svetlobe, ki izginja v temo, iz zgoraj in spodaj, ne pa iz dobrega in slabega. Vseboval je oblike z vzporednico v drugem modusu in oblike brez njih, ne pa pravilnih in napačnih oblik. Ni čutil spora med svojo svetlobo in temo, nobene potrebe, da bi njegova svetloba požrla njegovo temo. Potreba je bila taka, da je bil zdaj v svetlobi, zdaj v polovični svetlobi, zdaj v temi. To je bilo vse.

Scheler pa:
"Duhovno bitje torej ni več vezano na nagone in okolni svet, temveč je prosto okolnega sveta in, kot to želimo imenovati, odprto v svet: takšno bitje ima "svet". Takšno bitje je nadalje sposobno centre odpora in reakcij, ki so prvotno dani njemu in v katere je ekstatično vpeta žival, povzdigniti v predmete in pri tem principialno zagrabiti samo takšnost teh predmetov, in to brez omejitve, ki jo skozi vitalni sistem nagonov in vnaprej mu danih čutnih funkcij in organov izkuša ta predmetni svet ali njegove danosti.

Jaz?
jaz pa se spotaknem ob oni zunaj in ne ločim med tem, kar se na moj duh pripenja in, kar moj duh je. vtis mojega duha bi lahko bil lično obrezan nasad besed in zasukanih stavkov, lahko bi bil skladišče jezika, kot je to ta trenutek, lahko bi bil vrvež misli, ki skušajo zapopasti moje početje, občutja, čustva in počutje, lahko bi se gnetlo od črk, ljudje, gnetlo! gnetle bi se reference in funkcije, dejstva in zastranitve, greške, gnetlo bi se teh spoznanj na rezinici mojega duha, a ko se rezinica prevrne in izgubi ves svoj jezik in ves svoj glas, kaj bi od nje ostalo, razen bednega luknjičastega tkiva, postala bi mutava in s tem neznatna. vse, kar sem, je moj glas in moj jezik, kar je moj duh, postane resnično, ko se razpusti v prostoru in času, tako, kot se bo v prostoru in času razpustil ta sestavek in odstopil prostor drugemu, novi maniji, ki jo bom pripravljala v svojem jeziku, s te shizofrene distance se bom na novo ustvarila, samo skozi jezik, jezik, jeeeeezik, morala bi molčati, da bi prenehala čvekati in se naučila govoriti za čas, ne zgolj za za vtis, potlej bi verjetno lahko ustvarila zgodbo, ne pa zgolj mezenja trenutkov, ta prekleti blur, in bi moj duh ne bil tekočina, temveč nekaj prhkega, nekaj, kar bi zdržalo vsaj to, da bi ga prenesel iz A v B, kar bi zdržalo prenos iz danes v jutri, nekaj trajnejšega, meni in drugim razumljivejšega. lahko bi nihal, naj, ampak naj niha tako, da bom vedela, kdaj je zanihal, naj se na vrhu obdrži vsaj toliko, da bom lahko podala mnenje o stvari, morda kdaj izrazila nazor, nato pa se lahko spusti in bom še od tam podala mnenje, de profundis, ter še od tam izrazila nazor...naj, vraga!

čestitam, vas smo izbrali

hmmm...kako čebele ali mravlje izvolijo svoje matice?
šele danes sem se posvetila tema skupnostima; skupnost mravelj in skupnost čebel.

nič čudnega, da je nemalo filozofov in političnih mislecev svoje ideje političnega telesa izpeljevalo iz zagonetnega ustroja omenjenih družb, eden je celo pesnil (ampak hudiča, ker je njegovo ime zanemarjeno obležalo v kotu mojega spomina). prav res...
tu imamo delavke in imamo trote in imamo matico. zavoljo naključja ali skrbno premišljenega načrta delavke trotov ne zanimajo, ne dvorijo jim in se z njimi ne parijo. med troti in delavkami ni nobene seksualne tenzije, ki bi najedala storilnost in družbeno dobro, haha, kako kočljiv moment. drobne živalice se razporejajo v skupine in gradijo bivališča, prinašajo hrano, si zagotavljajo varnost - pri čemer si v človeških očeh zaradi krmežljavosti človekovih udov varnost zagotovijo že z njihovo številčnostjo, haha, še en moment človeške ranljivosti. združujejo jih sorodni mehanizmi, ravno tako, kot jih od vseh ločuje determinirano delovanje njihove kraljice, ogromne tovarne družbene eudaimonije. in ta kraljica je izvoljena kraljica. navaden, delaven plebs. seveda je tu še matični mleček in enačba je dopolnjena, hopsasa, imajo vladarko, a hudiča, kako so do nje prišli? ker ne znam ponastaviti svojega opazovanja, sem prisiljena v to, da tudi na to komuno, tako kot na vse, projeciram človeške lastnosti...

zato me zanima, kaj odlikuje mravljo, ki je izbrana za matico? kaj so kriteriji? kako se oblikuje družbeni konsenz? kaj je njegova vsebina? kolikšen delež članov družbe, citoyen, sodeluje pri izboru matice? kdo so ti člani? kdo jih je poveril? in kdo je poveril še verigo za njimi? gre za načelo šibka sredina, močno ogrodje ali za načelo močna sredina, šibko ogrodje?

le pomisleki ob državništvu, ki ga igramo ljudje.

m-nus

vlada - drobnič = olajšanje

to, da si JJ dovolil tako bistroumno (jaja, to je čustveno obarvana beseda) potezo in _______(tu vstavi poljuben pridevnik, žalibog ne najdem nobenega dovolj sočnega, nobenega, ki bi ne potreboval hermenevtične presaditve) drobniča postavil pred skorajda stalinistično bero razrešitev-odstop (ok, stalin bi se poslužil triade razrešitev-odstop-eliminacija), je JJ-a v mojih očeh postavilo v malo manj zadimljeno luč. edino pravilno! če pa bi premaknil še mentaliteto svojih strankarskih hlapcev, bi se v moje srce zapisal kot spoštovanja vreden mož in bi se morebiti udeležila enega izmed SDS pohodov v dolini lepene. tako pa...
minister za delo, družino in socialne zadeve, ki ni niti delaven, niti ni zapopadel bistva družinske celice, ki ni zgolj in samo reprodukcijski, niti ne kaže premišljenosti v zadevah posameznikovih pravic - primer s plačljivostjo splava govori sam zase - ter je krščen s strani tako benigne stranke, kot je NSi, bi lahko samo s posegom kakega deus ex machina na svojem položaju ostal še pol leta. ampak to so seveda jasne in razločne resnice.

danes me je poleg tega najbolj nasmejal zadnji odstavek vodilnega članka v delu. v njem se je zopet omenilo komedijantsko SNS, kakopak. ni je novice, ki prihaja iz vladne palače, ki bi ne bila ovenčana z uvidi pečeta ali jelinčiča. tokrat je jelinčič izjavil, da so v njihovi stranki že pred JJevim ultimatom pripravili delovni osnutek interpelacije proti drobniču, torej je bila njihova ocena (tu aludiram na pečetovo vsenavzočo sintagmo "po naši oceni") stanja stvari bolj ažurna. hmmm...delovanje SNS si lahko zamislimo kot turnir besedičenja, spakovanja in provokacij, njeni člani so neugledni štrci, ki se zarijejo v vsak konflikt, obsijan z medijsko pozornostjo (ki je večinoma pRozorna), po nekem jako zajebanem ključu jim uspeva svoje ideje prikotaliti v vsak konec slovenskega političnega telesa. sprevod replik zaradi replik samih. smešni so. slovenska demokracija pa žalostno razpršena med toliko parlamentarnih strank, kolikor jih je v nemčiji in franciji skupaj. in s tem upada storilnost, strankarskih pentatlonov mrgoli, majhnim strankam pa se uspe šlepati na velike. pha...nadaljno elaboriranje nima smisla...

LOVE'S secret DOMAIN

otroka, bi rada odkrila kak nov možni svet? tako kot mali princ?
-jaaaaaaaaa, mami.
no, potlej pa tale kartonček pod jeziček pa tole majceno črno smetko po grlu.
-hvala, mami...mami, ta kartonček peče.
mami to ve, ampak potrpita otroka, svet, v katerega gresta je zabaven, lahko se bosta pogovarjala z miki miško.
-supr, mami, mami, mami, mami, ma - mi, maaaa - miii, daaa- daaaa...

mamica pa je zadovoljno poplaknila še peto črno smet.

(škriiiip) živjo, Bog. živjo.kaj mi imaš povedati?
-le to, da si grešila.
in?
-poleg tega tudi to, da me tvoji grehi ne motijo, ker tudi tebe ne.
pravičen Bog si.
-vem. boš kadila?
ne, hvala, tu je zrak preredek, da bi mi ugajalo.
-kaj bova zdaj? kaj narediti s trenutkom v katerem sva?
na Zemlji bi se ljudje v tem primeru ljubili....

-ti je všeč wittgenstein?
počasi mi postaja ljub.
-seveda, saj sem ga jaz ustvaril.
ampak on te ni zagovarjal. leibniz te je. in kako strastno...
-vem, ampak takšnih sem se naveličal, všečnejši so mi oni, ki drkajo. malček labilen sem, veš.
na Zemlji bi te hospitalizirali.
-saj sem že hospitaliziran. poglej, tu sem popolnoma sam, nekateri me občudujejo, drugi zaničujejo, nekateri bojijo, nekateri nosijo darove...tudi na cevčice sem priklopljen, glej tu oni kardinal, tam oni škof...tudi zdravilo vsak dan dobim, milijarde molijo, da bi preživel. naveličan sem samote, rad bi padel na Zemljo.
naj te potisnem?
-prosim.( pufffffff )

naredi se jutro 19.6.2006, mamico pa boli glava